Federico Bianchi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vincenzo Federico Bianchi
1768 - 1855
Vincenzo Federico Bianchi
Vincenzo Federico Bianchi
Kraj rojstva: Dunaj
Alma mater: Imperialna inženirska akademija na Dunaju
Pripadnost: Zastava Avstrijskega cesarstva Avstrijsko cesarstvo
Čin: Feldmaršal
Oboroženi
konflikt(i):
Francoske revolucionarne vojne
Napoleonove vojne
Neapeljska vojna

Federico Bianchi (tudi Frederick Bianchi), avstrijski feldmaršal italijanskega rodu, * 1. februar 1768[1].

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Biachi se je rodil na Dunaju, kjer je študiral na Imperialni inženirski akademiji.[2] Leta 1788 je postal podporočnik v Armadi Slavonije in se odlikoval med obleganjem Bubice.[3]. Po obleganju Valenciennesa leta 1793 je bil povišan v stotnika.[4]. Leta 1796 je bil v Italiji kot štabni častnik von Wurmserja. Pri Brescii je ujel pribočnika Joachima Murata. Medtem ko je poveljeval šestim bataljonom polka grofa von Lusignana med bitko za Rivoli, je padel v vojno ujetništvo, a je bil izpuščen na prošnjo generala Alvinczija[5]

Leta 1799 je bil kot podpolkovnik in ataše dodeljen nadvojvodi Ferdinandu in nato Karlu med kampanjo v Nemčiji in Švici.[6]. V treh mesecih je bil povišan v polkovnika in imenovan za poveljnika 48. madžarskega pehotnega polka. Leta 1804 je zatrl v Kotorju.[7]

Po nemški kampanji je kot generaladjutant poveljeval 48. polku do leta 1807, ki je postal brigadni general.[8]

Leta 1808 se je poročil s Friederike Liebetrau von Maixdorf (1780-1838).[9]

Med 3. in 5. junijem 1809 je zavrnil napade maršala Davout, ki je hotel vzpostaviti mostišče preko Donave blizu Pressburga; za to dejanje je prejel vojaški križec Marije Terezije.[10] Nato je bil povišan v generalporočnika, v last dobil 63. pehotni polk in bil imenovan za inšpektorja pehote na Madžarske.[11]. Leta 1812 je postal poveljnik 1. divizije armade Karla Philipa von Schwarzenberge[12], s katero se je udeležil Napoleonove invazije na Rusijo.[13]

Leta 1813 je komaj obdržal svojo divizijo pri Dresdnu, katerega je hotel napasti, dokler ga ni napadel Napoleon.[14] Odlikoval se je med bitko za Leipzig, zakar mu je car Aleksander I. Ruski podelil križec svetega Jurija.[14] Naslednje leto je poveljeval korpusu, ki je bil vpleten v srdite boje okoli Moret-sur-Loinga.

Nato je bil poslan v Dijon, da bi zaustavil maršala Augereauja, ki pa ga je premagal 11. marca 1814 in se je moral umakniti v Saint-Symphorien blizu Mâcona.

Leta 1815 je bil s silo 20.000 vojakov poslan v Italijo, da bi preprečil neapeljskemu kralju Joachimu Muratu, da bi zavzel Italijo med t.i. neapeljsko vojno.[15] Sam je poveljeval enemu korpusu, medtem ko je drugemu poveljeval Adam Albert von Neipperg. V bitki za Tolentino je odločno premagal Murata, zakar ga je Ferdinand I. Dveh Sicilij povzdignil v vojvodo Casalanze in nato je bil povišan še v feldmaršala.[16]

Upokojil se je leta 1824 in se umaknil na posestvo v Moglianu Venetu, katerega je kupil leta 1821. Tu je postal vinograde, ki obstajajo še danes. Med italijansko revolucijo leta 1848 je bil kot avstrijski feldmaršal za dva meseca zajet in zaprt v Trbižu.[17]

Umrl je v štajerskemu Rogatcu, kamor se je preselil, da bi pobegnil pred izbruhom kolere v Moglianu; leta 1864 so njegove posmrtne ostanke prenesli k njegovi italijanski vili.[18]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Luraghi, Raimondo: "Italians in the Habsburg Armed Forces, 1815-1849". In: Király, Béla K. (Hg.): East Central European Society and War in the Era of Revolutions, 1775-1856 (= War and Society in East Central Europe, 4 = Brooklyn College Studies on Society in Change, 13 = East European Monographs, 150), New York 1984, str. 222</ref, † 18. avgust 1855ref>Luraghi, cit.
  2. ^ Hirtenfeld, Jaromir – Meynert, Hermann (Ed.): Österreichisches Militär-Konversations-Lexikon, Vienna 1851-1852, volume 1, str. 400-
  3. ^ Kneschke, Ernst Heinrich (Ed.). Neues allgemeines Deutsches Adels-Lexicon, Leipzig 1859-1870, volume 1, str. 408.
  4. ^ Hirtenfeld, Jaromir. Der Militär-Maria-Theresien-Orden und seine Mitglieder. Nach authentischen Quellen bearbeitet, Vienna 1857, volume 2, str. 1147-
  5. ^ Luraghi, cit.
  6. ^ Militärische Zeitung. Zeitschrift für militärische Interessen. Ed. by Jaromir Hirtenfeld, Vienna, year 1855, Nr. 95 (from 01.09.1855), str. 607-.
  7. ^ Frank-Döfering, Peter (Ed.). Adels-Lexikon des österreichischen Kaisertums 1804-1918. Vienna-Freiburg-Basel 1989: N° 486 and N° 488
  8. ^ Nahlik, Johann von. Geschichte des kais. kön. 55. Linien-Infanterie-Regimentes Baron Bianchi. Brünn 1863, str. 39-, 64, 267-.
  9. ^ Gatti, Friedrich. Geschichte der k.k. Ingenieur- und k.k. Genie-Akademie. 1717-1869 (= Geschichte der k. und k. Technischen Militär-Akademie, vol.1). Vienna 1901, str. 335-.
  10. ^ Hollins, David. Austrian Commanders of the Napoleonic Wars 1792-1815. Illustrated by Christopher Rothero (= Osprey Elite N°101), Botley 2004, str. 16-.
  11. ^ Wrede, Alphons von. Geschichte der k.u.k. Wehrmacht, Bd.VI: Der Allerhöchste Oberbefehl – Die Garden. Rewritten by Peter Broucek, Georg Zivkovic and Herbert Klima after manuscript fragments of Alphons von Wrede. Ed. by the Austrian Military Museum (= Militaria Austriaca, vol. VI), Vienna 1988, str. 33.
  12. ^ Zivkovic, Georg. Alt-Österreichs Heerführer. Stellenbesetzung in Heer, Landwehr und Kriegsmarine 1541 bis 1918.- Vienna 1976
  13. ^ Wrede, Alphons von. Geschichte der K. und K. Wehrmacht. Die Regimenter, Corps, Branchen und Anstalten von 1618 bis Ende XIX. Jahrhunderts, volume 1, Vienna 1898, str. 503
  14. ^ 14,0 14,1 Hollins, cit.
  15. ^ Hold, Alexander. Geschichte des k.k. 48. Linien-Infanterie-Regimentes von seiner zweiten Errichtung im Jahre 1798 an. Vienna 1875, str. 30, 34, 39, 41
  16. ^ Lombroso, Giacomo. Vite dei primarj Generali et Ufficiali Italiani che si distinsero nelle guerre Napoleoniche dal 1796 al 1815. Milan 1843, str. 592-.
  17. ^ Wurzbach, Constant von. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 60 vols. Vienna 1856-1891, 1, str. 373-.
  18. ^ Allgemeine Deutsche Biographie. Ed. by the Historische Kommission der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, Munich, volume 2, str. 608.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Beran, Julius. Die Geschichte des k.u.k. Infanterie-Regimentes Freiherr von Merkl Nr. 55. - Vienna 1899, page 6
  • Bodart, Gaston (Ed.). Militär-historisches Kriegs-Lexikon (1618-1905). Vienna-Leipzig, 1908, page 406, 477, 485
  • Neue Deutsche Biographie, Berlin 1953, volume 2, page 214
  • Oettinger, Edouard-Marie. Moniteur des Dates contenant un million de renseignements biographiques, généalogiques et historiques, Dresden, and Leipzig, volume 1, page 90
  • Oesterreichisch-Kaiserliche privilegirte Wiener-Zeitung, 25.11.1809, 07.09.1813, 20.02.1814, 30.05.1815, 04.08.1815, 20.02.1816
  • Österreichischer Militär-Almanach (since 1804:) Schematismus der kaiserlich-königlichen Armee (since 1810:) Schematismus der Oesterreichisch-Kaiserlichen Armee (since 1815:) Militär-*Schematismus des österreichischen Kaiserthums, years 1792-1873 (years 1809 and 1849 not published)
  • Zivkovic, Georg. Alt-Österreichs Heerführer. Stellenbesetzung in Heer, Landwehr und Kriegsmarine 1541 bis 1918. Vienna 1976, pp. 119, 132-134

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]