Evropska unija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Evropska zveza)
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastava Evropska unija Logotip predsedujoče države  Evropska unija
GesloIn varietate concordia  (v latinščini)
»Združeni v raznolikosti«[1]
HimnaOda radosti[1]  (orkestrska izvedba)
Lega Evropska unija
Politična središča Bruselj
Strasbourg
Luksemburg
Uradni jeziki
Demonim Evropêjec, Evropêjka
Države članice
Upravljanje Nadnacionalizem sui generis
 -  Komisija: José Manuel Barroso (EPP)
 -  Parlament: Jerzy Buzek (EPP)
 -  Svet: Španija
 -  Evropski svet: Herman Van Rompuy
Nastanek
 -  Rimska pogodba: 25. marec 1957 
 -  Maastrichtska pogodba: 7. februar 1992 
Površina
 -  skupaj: 4,324,782 km² (7.¹
 -  voda (%): 3,08
Prebivalstvo
 -  ocena 2007: 495.128.529 (3.¹)
 -  gostota: 114/km² (69.¹)
BDP (PKM) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 14.953 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 28.213 USD (14.¹)
BDP (nominalno) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 16.574 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 33,482 USD (13.¹)
Valuta
Časovni pas (UTCod 0 do +2)
 -  poletni (DST):  (UTCod +1 do +3)
Vrhnja domena (TLD) .eu
1 Če je našteta med entitetami s tradicionalnim statusom nacionalne države.[2]

Evrópska uníja (tudi Evrópska únija; kratica EU) ali Evrópska zvéza (kratica EZ)[3] je državna zveza evropskih držav, mednarodnopravno gledano razpeta med konfederacijo in ohlapno federacijo. Ustanovljena je bila leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).

Delovanje Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Do leta 2009 je Evropska unija temeljila na t. i. treh stebrih sodelovanja. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je bila struktura stebrov odpravljena. Nadomestila jo je enotna pravna oseba s tremi vrstami pristojnosti glede na področje politike:

Izključna pristojnost Deljena pristojnost Pristojnost podpore
Unija ima izključno pristojnost za sprejemanje pravno zavezujočih aktov in sklepanje mednarodnih sporazumov. Države članice izvajajo svojo pristojnost, če in kolikor Unija ne izvaja svoje pristojnosti. Unija lahko izvaja ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic.
  • carinska unija
  • določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga
  • monetarna politika držav članic, katerih valuta je evro
  • ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike
  • skupna trgovinska politika
  • notranji trg
  • socialna politika glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • ekonomska, socialna in teritorialna kohezija
  • kmetijstvo in ribištvo, razen ohranjanja morskih bioloških virov
  • okolje
  • varstvo potrošnikov
  • promet
  • vseevropska omrežja
  • energija
  • območje svobode, varnosti in pravice
  • skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • varovanje in izboljšanje zdravja ljudi,
  • industrija
  • kultura
  • turizem
  • izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladino in šport
  • civilna zaščita
  • Upravno sodelovanje

Evropske institucije in organi[uredi | uredi kodo]

Evropska komisija[uredi | uredi kodo]

Evropsko komisijo (Commission européenne, European Comisson) sestavlja 27 komisarjev, ki pokrivajo posamezna področja. Izvaja iniciativno in izvršilno funkcijo, upravlja s financami in predstavlja ter zastopa EU. Komisarje predlagajo nacionalne vlade za mandat petih let (Parlament odločitev potrdi), vendar so v svojem delu neodvisni. Sedež ima v Bruslju (Belgija). Po Lizbonski pogodbi je komisiji dodan še podpredsednik, ki je obenem tudi visoki predstavnik. Predlaga akte, o katerih nato glasujeta Svet in Parlament, izvršuje politike skupnosti, vendar ne posega v skupno zunanjo in varnostno politiko - SZVP, kjer odločanje poteka na medvladnem nivoju.

Evropski svet[uredi | uredi kodo]

Evropski svet (Conseil européen, European Council) sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Oblikuje splošne politične smernice razvoja EU. Odločitve sprejema na podlagi konsenza. Srečujejo se vsaj dvakrat letno, v državi, ki v času srečanja predseduje Svetu. Po Lizbonski pogodbi Evropski svet izvoli svojega predsednika - ta ne sme biti njegov član - za mandat dveh let in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Leta 2009 so ta položaj dodelili Belgijcu Hermanu Van Rompuyu. Evropski svet imenuje tudi položaj visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki ga zaseda Britanka Catherine Ashton. Evropski svet mora tudi s soglasjem predlagati člane Evropske komisije.

Evropski parlament[uredi | uredi kodo]

Evropski parlament (Parlement européen, European Parliament) sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci (od leta 1979), ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ. Klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi. Parlament potrdi predsednika Evropske komisije in nato še celotno Komisijo. V soodločanju s Svetom Evropske unije glasuje o Evropskih zakonodajnih aktih, razen pri SZVP, ki deluje na medvladnem nivoju. Sedež Evropskega parlamenta je v Strasbourgu. Evropskih poslancev je trenutno 754, med njimi 7 Slovencev: Tanja Fajon, Romana Jordan Cizelj, Jelko Kacin, Alojz Peterle,Zoran Thaler, Ivo Vajgl in Milan Zver.

Svet Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Svet Evropske unije (Conseil de l'Union européenne, Council of the EU) sestavljajo ministri držav članic. Z Evropskim parlamentom si deli zakonodajno funkcijo in zastopa interese držav članic. Odločitve sprejema s konsenzom ali kvalificirano večino, odvisno od področja dela. Vsaka država članica predseduje Svetu za dobo šestih mesecev. Srečujejo se v Bruslju, razen aprila, julija in oktobra, ko zasedajo v Luksemburgu.

Svet evropske unije združuje ministre s posameznih področij, kmetijstvo, trgovina, zunanja politika, itd. in sprejema evropske zakonodajne akte, večinoma v soodločanju z Evropskim parlamentom. Njegovo delovanje usmerja predsedovanje Uniji, ki se zamenja vsakih šest mesecev. Januarja 2010 je predsedovanje prevzela Španija. Izjema je področje zunanje politike, kjer to nalogo prevzame visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko.

Sodišče Evropskih skupnosti[uredi | uredi kodo]

Sodišče Evropskih skupnosti (Cour de justice des Communautés européennes, Court of justice of the European Communities) sestavlja 27 sodnikov (po en iz vsake države članice, z mandatom šestih let) in 8 pravobranilcev, ki jih imenujejo nacionalne vlade, vendar s soglasjem vseh članic. Opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU, nadzoruje članice, ali delujejo v skladu s pogodbami in dogovori. Sestavljeno je iz sodišča Evropske skupnosti, Sodišča prve stopnje in specializiranih sodišč. Zagotavlja spoštovanje prava s pravilnim tolmačenjem in uporabo pogodb. Sodišče Evropske skupnosti ni pristojno za SZVP.

Pogodba o evropski uniji (Lizbonska pogodba) pozna 1. Sodišče 2. Splošno sodišče in 3. Specializirana sodišča

Računsko sodišče[uredi | uredi kodo]

Računsko sodišče (Cour des comptes européenne, Court of Auditors) izvaja nadzor nad porabo EU sredstev. Ima 25 sodnikov z mandatom šestih let. Sedež ima v Luksemburgu.

Evropska centralna banka[uredi | uredi kodo]

Evropska centralna banka (Banque centrale européenne, European central bank) vodi denarno politiko EU enotne skupne valute – evra in izvaja centralni nadzor. Sedež ima v Frankfurtu.

Odbor regij[uredi | uredi kodo]

Odbor regij (Comité des régions, Committee of the Regions) svetuje Svetu EU in Evropski komisiji na področju regionalnih in lokalnih zadev ter omogoča predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske politike, tako da bo le-ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti. Ima 344 članov (7 Slovencev). Sedež ima v Bruslju.

Varuh človekovih pravic[uredi | uredi kodo]

Varuh človekovih pravic (Médiateur européen, The European Ombudsman) ima nalogo zaščititi Evropejce pred nedelovanjem ali zlorabami administracije EU ustanov. Uvedel ga je Evropski parlament leta 1995, ta ga tudi izvoli za dobo petih let.

Ekonomsko socialni odbor[uredi | uredi kodo]

Ekonomsko socialni odbor (Comité économique et social européen, Economic and Social Committee) je posvetovalno telo, ki omogoča ustanovam EU, da pri pripravi odločitev ovrednotijo in upoštevajo interese različnih gospodarskih in socialnih skupin. Ima 344 članov (7 Slovencev). Na leto izda več kot 150 različnih mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in socialnih organizacij v Evropi. Sedež ima v Bruslju.

Evropska investicijska banka[uredi | uredi kodo]

Evropska investicijska banka (Banque européenne d'investissement, The European Investment Bank) je bila ustanovljena leta 1958 za financiranje evropskih investicijskih prizadevanj in je obenem neodvisen organ EU in banka. Postala je največja institucija na področju mednarodnih kreditov na svetu. Sedež ima v Luksemburgu.

Države članice[uredi | uredi kodo]

Evropska unija zavzema 28 držav članic in ozemlje veliko 4.336.790 km² s 501 milijonom prebivalcev (ocena 2010). Če bi naredili primerjavo, bi se pokazalo, da predstavlja Evropska unija največje gospodarstvo po BDP, sedmo največje ozemlje po površini in tretje največje prebivalstvo na svetu. Evropska unija samo sebe označuje kot družina demokratičnih evropskih držav. Meje držav članic so skupne z mejami 21-ih drugih držav.

23. julija 1952 je šest ustanovnih članic osnovalo Evropsko skupnost za premog in jeklo, ki je bila preoblikovana v Evropsko skupnost, kasneje preimenovana v Evropsko unijo. Širitev je potekala, kakor sledi:

Datum Zgodovina članstva držav Članic
25. marec 1957 Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, ustanovne članice 6
1. januar 1973 Danska, Irska, Združeno kraljestvo 9
1. januar 1981 Grčija 10
1. januar 1985 Grenlandija izstopi po podelitvi samouprave od Danske 10
1. januar 1986 Portugalska, Španija 12
3. oktober 1990 Nemška demokratična republika pristane kot del združene Nemčije v Evropski skupnosti 12
1. januar 1995 Avstrija, Finska, Švedska 15
1. maj 2004 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija 25
1. januar 2007 Bolgarija, Romunija 27
1. julij 2013 Hrvaška 28

Opombe:

Širitev Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Proces širitve Evropske unije je bil sprožen decembra 1997 v Luksemburgu, ko je Evropski svet sprejel zgodovinsko odločitev o širitvi, s katero je opredelil proces širitve v najširšem obsegu. Vanj so vključene vse države, ki želijo pristopiti k EU. Gre za obsežen nenehno dopolnjujoč in nepretrgan proces. Vsaka država kandidatka v tem procesu napreduje s svojo hitrostjo, ki je odvisna od njene usposobljenosti za vstop. Sestavni deli procesa širitve so:

Evropska konferenca[uredi | uredi kodo]

Predstavlja večstranski okvir, ki povezuje vse države kandidatke. Je forum za razpravo o temah, ki so v skupnem interesu, kot na primer skupna zunanja in varnostna politika ter okvir za pogajanja držav članic z državami kandidatkami. Ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 15 držav članic in 12 držav kandidatk, je potekal marca 1998 v Londonu. Turčija se je prvič udeležila sestanka Evropske konference novembra 2000 v Sochauxu, ko je ta forum začel delovati v celoti.

Pristopni proces[uredi | uredi kodo]

Začel se je marca 1998. Vanj je bilo vključenih trinajst držav, ki so vložile prošnje za članstvo: Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Turčija, sedaj pa so vanj vključene tri; Hrvaška, Makedonija in Turčija Za države kandidatke veljajo enaka pristopna merila, ne glede na to, ali so se pogajanja o pristopu že začela ali ne. Pristopni proces je sestavljen iz pogajanj o pristopu, poglobljene predpristopne strategije, pregleda usklajenosti domače zakonodaje z evropskim pravnim redom- (screening) ter iz pregledne procedure.

Pristopna pogajanja[uredi | uredi kodo]

Določajo pogoje vključevanja vsake države kandidatke v EU. Usmerjajo se predvsem na sprejem, izvajanje in utrditev evropskega pravnega reda ter na določanje prehodnih obdobij, ki morajo biti omejena v svojem obsegu in času trajanja. Pogajanja o širitvi potekajo v obliki medvladne pristopne konference med državami članicami EU na eni in državo kandidatko na drugi strani. Na osnovi pregleda usklajenosti zakonodaje z evropskim pravnim redom, evropska komisija predlaga skupno stališče EU za vsako od 31 poglavij evropskega pravnega reda, ki ga morajo soglasno potrditi države članice EU. Rezultat uspešno končanih pogajanj je sporazum v obliki pristopne pogodbe. Slednjo morata potrditi svet EU in evropski parlament. Po podpisu pristopne pogodbe sledi ratifikacija v parlamentih držav članic ter v parlamentu države kandidatke. Pred ratifikacijo v domačem parlamentu lahko država kandidatka izvede referendum. Po končanih ratifikacijah pogodba stopi v veljavo in država postane članica EU. Marca 1998 so se na priporočilo evropske komisije začela pristopna pogajanja s šestimi državami t.i. luksemburške skupine; Ciprom, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo, ki se jim je februarja 2000 pridružilo še šest držav t.i. helsinške skupine - Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Čeprav je Turčija kandidatka za članstvo, se pogajanja še niso začela, ker država ne izpolnjuje nekaterih københavnskih meril - predvsem političnih.

Poglobljena predpristopna strategija[uredi | uredi kodo]

Namen poglobljene predpristopne strategije je pomagati državam kandidatkam pri prilagajanju domače zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Strategija temelji na evropskih sporazumih, pristopnih partnerstvih in državnih programih za prevzem evropskega pravnega reda, na predpristopni pomoči ter odpiranju programov in agencij EU za države kandidatke. Poglobljena predpristopna strategija tako združuje vse oblike podpore EU v enoten okvir.

Evropski pridružitveni sporazum[uredi | uredi kodo]

Pravni okvir za odnos med evropsko skupnostjo ter Ciprom, Malto in Turčijo so pridružitveni sporazumi iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, ki večinoma obravnavajo področje trgovine, z namenom vzpostaviti carinsko unijo. S Turčijo je carinska unija začela veljati že leta 1996. V nasprotju z evropskimi sporazumi ne vsebujejo političnega dialoga, ki je bil vzpostavljen kasneje na osnovi drugih dokumentov. Pridružitveni in evropski sporazumi priznavajo namero pridružitvenih držav, da postanejo članice Evropske unije. Njihov namen je bil kasneje potrjen v individualnih prošnjah za članstvo. Slovenija je svojo prošnjo za članstvo oddala 10. junija 1996.

Pristopno partnerstvo[uredi | uredi kodo]

To je odgovor na potrebo po neposredni pomoči za reševanje specifičnih potreb posameznih držav kandidatk. Pristopno partnerstvo vsake države določa jasne kratko- in srednjeročne prednostne naloge ter finančna sredstva za njihovo učinkovito izpolnjevanje. Pristopna partnerstva je evropska komisija predstavila oktobra 1999 in dopolnila februarja 2000. Vanjo je vključila predpristopno pomoč, ki je od leta 2000 na voljo v okviru treh predpristopnih programov: Phare (gradnja institucij in tesno institucionalno sodelovanje, podpora investicijam in programi integriranega regijskega razvoja), ISPA (okoljska infrastruktura in prometna infrastruktura) in SAPARD (razvoj kmetijstva in podeželja) ter v obliki sofinanciranja mednarodnih denarnih ustanov.

Državni program za prevzem evropskega pravnega reda[uredi | uredi kodo]

Evropski pravni red Acquis communautaire zajema celotno zakonodajo evropskih skupnosti, ki se je ustvarjala in novelirala zadnjih 40 let. Vključuje rimsko ustanovitveno pogodbo ter njeno nadgradnjo: enotno listino ter maastrichtsko pogodbo in amsterdamsko pogodbo, vse uredbe in direktive, ki jih sprejema svet EU, kot tudi odločbe sodišča evropskih skupnosti. Slovenija je v okviru pristopnega partnerstva marca 1998 pripravila prvi državni program za prevzem evropskega pravnega reda, v katerem so določeni roki za izpolnitev prednostnih nalog in ciljev, skupaj z navedbo potrebnih kadrovskih virov in finančnih virov. Zaradi kratkoročnega značaja prvega programa je Vlada RS v začetku leta 1999 pripravila nov srednjeročni program, ki opredeljuje naloge za obdobje od leta 1999 do konca 2002, to je bil ciljni datum katerega si je postavila Republika Slovenija, da bo pripravljena na obveze , ki izhajajo iz članstva v EU. Aprila 1999 ga je obravnaval tudi državni zbor in o njem sprejel sklepe ter stališča kot napotilo vladi pri njegovem izvajanju, dopolnjevanju in spreminjanju. Državni program ni končen dokument,saj se je dopolnjeval in spreminjal vse do vstopa Slovenije v EU. Omogočal je celovit pregled vseh nalog na zakonodajnem področju in upravnem področju ter omogočal nadzor nad njihovim izvajanjem. Je tudi eden od temeljev za pripravo rednih letnih poročil evropske komisije o napredku.

Agenda 2000[uredi | uredi kodo]

Agenda 2000 je enoten okvir , v katerem je evropska komisija julija 1997 podala širšo perspektivo razvoja EU in njenih politik, celostni vpliv širitve, mnenja o prošnjah za članstvo srednje in vzhodnoevropskih držav ter finančni okvir za obdobje 2000-2006.

Redna poročila evropske komisije[uredi | uredi kodo]

Redna poročila evropske komisije so ocena o napredku posamezne kandidatke na poti do članstva, ki so podlaga za odločitev sveta EU o začetku in nadaljnjem poteku pogajanj. Prvo poročilo je evropska komisija predstavila novembra 1998, leto dni po izdaji mnenj o prošnjah za članstvo. Sledili sta mu še dve skupini rednih poročil- leta 1999 in 2000. Redna poročila so predmet razprave med državami članicami na zasedanjih evropskega sveta.

Širitvena strategija[uredi | uredi kodo]

Širitvena strategija , ki je bila decembra 2000 potrjena na zasedanju evropskega sveta v Nici, je sinteza poročil o napredku držav kandidatk pri izpolnjevanju meril za članstvo. Vsebuje tudi aktualno predpristopno strategijo in njene prednostne naloge ter poročilo o trenutnem stanju in poteku pogajanj v prihodnje.

Jeziki Evropske unije[uredi | uredi kodo]

Jeziki Evropske unije so jeziki, ki jih govore ljudje v državah članicah Evropske unije. To je 24 uradnih jezikov. Uradni jeziki so: angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, grščina, hrvaščina, francoščina, italijanščina, irščina, litovščina, latvijščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina

Trenutne težave[uredi | uredi kodo]

29. oktobra so premierji in predsedniki ter voditelji držav EU podpisali "Pogodbo za vzpostavitev Ustave Evrope". Pozneje je to pogodbo ratificiralo 13 držav članic, med njimi tudi Slovenija. Ustavo so zavrnili francoski in nizozemski volilci, prvi z 54,7%, drugi pa z 61,6% večini. Namesto nje so, 13. 12. 2007 v Lizboni, podpisali "Pogodbo o reformi". Razlika med njo in "Pogodbo za vzpostavitev Ustave Evrope" je predvsem v tem, da ta določa izjeme v tistih primerih, ko se katera država ni strinjala s kakšnim členom.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Evropska unija. "Simboli EU". Pridobljeno dne 2008-01-09. 
  2. ^ "Report for Selected Country Groups and Subjects (European Union)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (v angleščini). International Monetary Fund. April 2007. Pridobljeno dne 2007-09-15. ; "Report for Selected Countries and Subjects (United States)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (v angleščini). Mednarodni denarni sklad. april 2007. Pridobljeno dne 2007-07-15. 
  3. ^ Slovenski pravopis 2001

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]