Etidijev bromid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Etidijev bromid
Imena
IUPAC ime
3,8-diamino-5-etil-6-fenilfenantridin bromid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ECHA InfoCard 100.013.622
EC število
  • 214-984-6
KEGG
RTECS število
  • SF7950000
  • [Br-].CC[n+]3c4cc(N)ccc4c1ccc(N)cc1c3c2ccccc2
Lastnosti
C21H20BrN3
Molska masa 394.294 g/mol
Videz vijolično-rdeča trdnina
Tališče 260 - 262 °C
~ 40 g/l
Nevarnosti
R-stavki (zastarelo) R36/37/38, R46
S-stavki (zastarelo) S22, S24/25, S26, S36/37/39, S45, S53
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 3: Short exposure could cause serious temporary or residual injury. E.g. chlorine gasReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no code
0
3
0
Plamenišče > 100 °C
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Etidijev bromid (tudi EtBr)[1] je fluorescentno barvilo, ki se pogosto uporablja za obarvanje DNK pri različnih tehnikah, kot je gelska elektroforeza. Po izpostavitvi ultravijolični svetlobi (UV) oddaja oranžno svetlobo, ki se ojača skoraj 20-krat po vezavi na DNK. Glede na vrsto organizma in razmere v okolju, v katerm je sproščen, je lahko mutagen, karcinogen ali teratogen.

Struktura in fluorescenca[uredi | uredi kodo]

Absorpcijski spekter etidijevega bromida
Z etidijevim bromidom se lahko pod UV svetlobo zazna fragmente DNK po ločitvi z gelsko elektroforezo.

Kot večina fluorescenčnih barvil je tudi etidijev bromid aromatična spojina. Osrednja heterociklična molekula je znana kot fenantridin, izomer fluorescenčnega barvila akridina.

Vzrok za močno fluorescenco spojine verjetno ni fenilna skupina, pač pa hidrofobno okolje med baznimi pari v DNK molekuli, v katero se etidijev bromid vrine. Takšno okolje namreč povzroči odcepitev vseh molekul vode iz etidijevega kationa, zaradi česar pridobi etidijev bromid sposobnost fluorescence.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Etidijev bromid je najpogosteje uporabljen za obarvanje dvojnoverižnih nukleinskih kislin, čeprav se lahko obarva tudi enoverižne molekule, saj se te pogosto zvijejo same skupaj v dvojnoverižne strukture, kamor se lahko vrine barvilo. Navadno se detektira DNK z UV svetlobo po gelski elektroforezi na agaroznem gelu. Pogosto se spojino uporablja tudi za zmanjšanje kopij mitohondrijske DNK v proliferajočih celicah.[2]

Pod imenom homidium je bil od leta 1950 pogosto uporabljen za zdravljenje okužb s tripanosomo pri domačem govedu.[3]

Strupenost[uredi | uredi kodo]

Domnevano je, da etidijev bromid deluje kot mutagen, saj lahko zaradi vrivanja med bazne pare deformira zgradbo DNK, kar lahko vpliva na biološke procese, kot sta podvajanje DNK in transkripcija, kar je bilo opaženo pri bakterijah.[4][5]. Po nekaterih podatkih naj bi bili mutageni pravzaprav presnovki (metaboliti) etidijevega bromida, poleg tega pa naj ne bi deloval mutageno v podganah in miših.[6]. Zdravljenje domačega goveda pri okužbah s tripanosomu tudi nakazuje, da toksičnost in mutagenost te spojine nista veliki, pač pa naj bi bil pri višjih koncentracijah celo potencialni kandidat za protitumorski kemoterapevtik[7] zaradi toksičnega učinka na mitohondrije.[8] Koncetracije v laboratorijskih pogojih sicer znašajo od 0,25—1 μg/ml, kar je pod mejo za toksično delovanje spojine.[9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. S kratico EtBr se označuje tudi bromoetan.
  2. Diaz F.; Bayona-Bafaluy M.P.; Rana M.; Mora M.; Hao H.; Moraes C.T. (2002). »Human mitochondrial DNA with large deletions repopulates organelles faster than full-length genomes under relaxed copy number control«. Nucleic Acids Res. 30 (21): 4626–33. doi:10.1515/CCLM.2005.141. PMID 16201894.
  3. Stevenson P.; Sones K.R.; Gicheru M.M.; Mwangi E.K. (1995). »Comparison of isometamidium chloride and homidium bromide as prophylactic drugs for trypanosomiasis in cattle at Nguruman, Kenya«. Acta Trop. 59 (2): 257–258. PMID 7676909.
  4. Waring, M.J. (1965). »Complex formation between ethidium bromide and nucleic acids«. Journal of Molecular Biology. 13 (1): 269–282. doi:10.1016/S0022-2836(65)80096-1. PMID 5859041.
  5. McCann, J.; Ames, B.N. (1975). »Detection of carcinogens as mutagens in the Salmonella/microsome test: assay of 300 chemicals«. PNAS. 72 (12): 5135–5139. PMID 1061098.
  6. National Toxicology Program (2005), Ethidium Bromide: Genetic Toxicity., pridobljeno 30. septembra 2009
  7. Kramer, M.J.; Grunberg, E. (1973). »Effect of Ethidium Bromide against Transplantable Tumors in Mice and Rats«. Experimental Chemotherapy. 19 (4): 254–258. doi:10.1159/000221462.
  8. von Wurmb-Schwark N.; Cavelier L.; Cortopassi G.A. (2006). »A low dose of ethidium bromide leads to an increase of total mitochondrial DNA while higher concentrations induce the mtDNA 4997 deletion in a human neuronal cell line«. Mutat. Res. 596 (1–2): 57–63. PMID 16488450.
  9. National Toxicology Program (2005), Executive Summary Ethidium Bromide: Evidence for Possible Carcinogenic Activity (PDF), pridobljeno 30. septembra 2009

Nadaljnjo branje[uredi | uredi kodo]

  • Borst, P. (2005). »Ethidium DNA agarose gel electrophoresis: how it started«. IUBMB Life. 57 (11): 745–7. PMID 16511967.