Eraviski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ostanki Akvinka

Eraviski, keltsko ljudstvo, ki je bilo naseljeno na področju sedanje Budimpešte na Madžarskem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Eraviski so se na ilirsko ozemlje priselili verjetno s severa in na severnem delu sedanjega Budima ustanovili majhno naselje An-Ink, kar pomeni bogate vode. Na temeljih An-Inka so Rimljani leta 89 ustanovili mesto Aquincum, ki je bilo od leta 106 do konca 4. stoletja glavno mesto province Spodnja Panonija. Sredi 1. stoletja so na Gellertovem hribu na desnem bregu Donave v Budimpešti zgradili dobro utrjen oppidum.

Leta 11 so Rimljani velik del Panonske nižine priključili k Rimskemu cesarstvu, Eraviski pa so kljub temu še dolgo časa ohranili svojo kulturo. Z Rimljani so bili očitno v dobrih odnosih, saj osvajalci opida na Gellértovem hribu niso nikoli osvojili in porušili. Iz oblačil in nakita na reliefih in nagrobnikih je razvidno, da se je eraviška elita hitro romanizirala. Po veliki ilirski vstaji proti Rimljanom leta 6-9 se je velik del Eraviskov preselil z Gellértovega hriba v budimpeštansko rimsko utrdbo Albertfalva. Mons Teutanus,[1] kot so Rimljani imenovali Gellertov hrib, je bila naseljen še do sredine 3. stoletja.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Eraviška kutura je bila pod močnim ilirskim vplivom. V rimskem obdobju so kot plemenskega boga častili Jupitra Tevtanca, katerega s v latinskih previdih očitno enačili z rimskim Jupitrom in ga nazadnje imeli za keltskega boga neba. Na večih napisih, ki so nastali od leta 178 do 288, je zapisan datum 11. junij. Datum je samo nekaj dni pred poletnim sončnim obratom, ko je bil Jupitrovo praznovanje.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Zsolt Mráv, Castellum contra Tautantum v Ádám Szabó, Endre Tóth: Bölcske. Römische Inschriften und Funde (1926-1995), Libelli archaeologici, Madžarski narodni muzej, Budimpešta, 2003, ISBN 963-9046-83-9, str. 354.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bónis Éva, Die spätkeltische Siedlung Gellérthegy-Tabán in Budapest, Archaeologia Hungarica 47, Budimpešta, 1969.
  • Pető Mária, A Gellérthegy története az őskortól napjainkig, Gemini Budapest Kiadó, 2000.
  • Szabó Miklós, A kelták nyomában Magyarországon, Hereditas, Budimpešta, 1971.