Empatija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Empatija je psihološka sposobnost zaznavanja čustev druge osebe, ne da bi s tem podal svoje, ki je tudi združljiva s teorijo uma.

Lahko bi se opisala kot čustvena verzija telepatije. Pogosto je opisana kot sposobnost poistovetenja z drugo osebo, pri čemer lahko tako empat (oseba sposobna vživljanja) predvidi čustva ali misli te osebe. Empatija se lahko tako opiše tudi kot čustvena resonanca.

Empatije ne smemo zamenjevati s simpatijo, telepatijo ali branjem misli. Simpatija je sočustvovanje, pri empatiji pa tudi ne gre za neposredno branje misli, temveč zaznavanje čustev in predvidevanje misli. Telepatija pa je sposobnost branja misli na daljavo, medtem, ko je empatija skoraj vedno mogoča le z osebnim stikom.

Empatija ima tako prednosti kot slabosti. Ena od prednosti je lahko dober instinkt in ostra sposobnost komunikacije. Nekateri empati lahko celo razvijejo sposobnost, ki jim omogoča zaznavanje osebkovih skritih čustev.

Slabosti nastopijo, če empat ni sposoben ustaviti svojega »branja« in je tako vselej pod vplivom občutkov ljudi okoli sebe, še posebej v množicah, kar pri nekaterih empatih povzroči pojav agorafobije (strah pred odprtim prostorom) in strah pred množico. Nekateri empati komunicirajo z drugim ljudmi preko empatije in se v skladu s svojimi zaznavanji tudi obnašajo. Občutljivost empatov je zelo različna. Vsak človek bi naj namreč imel nekaj sposobnosti empatije, vendar so nekateri empati tako občutljivi, da lahko občutijo tudi psihično in fizično bolečino ljudi okoli sebe. To lahko povzroči začasno ali stalno klinično depresijo ter vodi v pojav, ki se mu reče weltschmerz (bolečina sveta).(svetobolje)

Čeprav ima empatija podlago na znanstvenem raziskovanju, nekateri znanstveniki menijo, da je le fikcija in da empatija v tako močnih oblikah ni mogoča.

Zgodovina empatije[uredi | uredi kodo]

Sodobno pojmovanje pojma »empatija« ima korenine v nemški estetiki, v kateri se je na prelomu 19. in 20. stoletja pojavil pojem »Einfühlung«, ki ga prevajamo kot »vživljanje«. [1] »Einfuhlung« dobesedno pomeni čustvovanje v drugega, za razliko od »Mitfühlung«, ki pomeni čustvovanje skupaj z drugim, kar bi lahko imenovali tudi sočutje.

Pojem vživljanja sta iz estetike v psihologijo prenesla nemški filozof Theodor Lipps in angleški psiholog Edward Titchener. Besedo empatija je Edward Titchener opredelil kot ohranitev ideje jaza projiciranega v zaznani objekt. Empatijo opisuje kot nasprotje zaznavanju: njeno jedro je domišljijsko, vsebino pa sestavljajo občutki, ki nosijo empatičen pomen. Empatija naj bi bila domišljijsko zavedanje emocij drugega. V kasnejših delih Titchener pomen pojma empatija razširi z osebkovim zavedanjem in predstavo čustev druge osebe.[2] Titchener je bil prvi, ki je skoval izraz »empatija«. Theodor Lipps pa je z izrazom vživljanja mislil na težnjo opazovalca, da projicira sebe v predmete opazovanja.[1] Opazovalec torej prevzame občutja druge osebe. Lipps je govoril o treh stopnjah empatije: prva je splošna empatija, vezana na zaznavanje predmetov, ki s svojo obliko v opazovalcu prebudijo določena občutja; druga je naravna empatija, pri kateri gre za neke vrste počlovečenje naravnih predmetov; tretja oblika pa je empatija do ljudi, pri kateri se odzivamo na gibe, obrazne izraze in tone glasu pri drugih. Lipps meni , da kakor oseba spoznava predmete, tako tudi samo sebe lahko spozna na enak način. Oseba izkusi in spoznava samo sebe tako, da se začuti/občuti v stvareh, se pravi, ko se vživi vanje in po njih v sebe samega.[1] Zunanje dojemanje nam torej omogoči, da povratno spoznamo sami sebe, se pravi po dojemanju in popredmetenju občutij drugih ljudi.[3]

Teorije o empatiji so bile pod močnim vplivom Lippsa in Titchenerja, dokler nemški filozof in fenomenolog Wolfgang Kohler ni začel poudarjati njenega spoznavnega značaja. Trdil je, da je empatija bolj razumevanje občutij drugega, kakor pa čutenje teh občutij z njim.[1] Skoraj sočasno sta dva zelo vplivna teoretika, George Herbert Mead in Jean Piaget, ločeno naslavljala vprašanje empatije. Mead je v ospredje postavil spoznavno komponento in empatijo opredelil kot sposobnost razumevanja drugega. Empatija naj bi olajšala socialno interakcijo, saj nam pomaga predvideti, kaj bo storil drugi in se tako pripraviti na ustrezen odgovor. Domneval je, da se socialna empatija razvija s pomočjo prevzemanja vlog drugih in posnemanja. Tudi Piaget je pri svojih raziskavah otrokovega spoznavnega razvoja poudarjal spoznavno funkcijo empatije. Empatija je potrebna posameznika, da stopi iz sebe in se postavi v vlogo drugega. Za Piageta je empatija le spoznavna možnost razločevanja in določanja čustvenih stanj drugih.[2]

Kasnejši avtorji, kot Gordon Allport in Nico Frijda so empatijo razlagali na podoben način kot Titchener. Allport je menil, da empatijo omogočajo kinestetični občutki. Ko prevzamemo držo drugega, doživimo določene kinestetične občutke, ki nas spomnijo na neko prejšnje doživetje. Frijda pa pravi, da prepoznamo pomen ekspresivnega vedenja druge osebe na ta način, da sami izvedemo del teh ekspresivnih gibov. Po Philipu Vernonu nastane empatija s posnemanjem gibov drugih. Gaston Mialaret meni, da empatija nastopi tedaj, kadar gledalec do neke mere sam živi prizor, ki ga gleda. Pri tem se zlijejo v celoto vizualni podatki, gibanje opazovane osebe in opazovalca ter proprioceptivno-kinestetični znaki.[2][1] Nekateri avtorji poudarjajo, da med empatično projekcijo lahko ohranimo tudi svojo individualnost, občutek ločenosti. Beres in Arlow navajata dve značilnosti empatije: prehodno identifikacijo ter ohranitev ločenosti od objekta. Nekateri avtorji pa se zavzemajo za pojmovno ločevanje empatije od projekcije. Robinson poudarja, da pri projekciji določene občutke in zaznave lociramo zunaj sebe, empatija pa pomeni domišljijsko ali mentalno vnašanje sebe v elemente kateregakoli objekta. [2][1]

Vsem navedenim opredelitvam empatije je skupno, da poudarjajo predvsem emocionalni odziv opazovalca, ki ni le razumevanje čustvenega doživljanja drugega, temveč vključuje tudi opazovalčevo afektivno doživljanje. Proces empatije je po teh pojmovanjih razmeroma primitiven, avtomatičen in pomeni prehodno zabrisanje meja med subjektom in objektom. Značilna je tudi skladnost med emocionalnim stanjem subjekta in opazovane osebe ali objekta. [2]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Simonič, B. (2010). Empatija – moč sočutja v medosebnih odnosih. Ljubljana: Založba Brat Frančišek.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Lamovec, T. (1987). Empatija. Anthropos : časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovni Druh ved, za psihologijo in filozofijo, 17 (5/6), 233–245.
  3. ^ Hribar Sorčan, V. (2007). O empatiji in intersubjektivnosti. Anthropos : časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo, 40 (1/1), 11–25.