Emo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Emo
Glasbene korenine
Kulturne korenine
Značilna glasbila
Priljubljenost Popularen v današnjem času
Podzvrsti
screamo - post-hardcore - emocore
Sorodne teme
emo glasbene skupine - punk rock - alternativni rock - pop punk


Emo (Emotional Hardcore) je zvrst rock glasbe, za katero je značilna melodičnost in ekspresivna, čustvena besedila.

Emo[uredi | uredi kodo]

Emo je uporabljen za označevanje modnega stila, karakterja in odnosov nanašajočih se na emo glasbo in z njo povezano sceno. Kot pridevnik emo lahko označuje modni ali glasbeni stil. Emo se uporablja tudi kot samostalnik, največkrat za označevanje pripadnika emo scene ali nekoga, ki ustreza stereotipu o pripadnikih emo scene.

Več kot desetletje se je izraz emo uporabljal večinoma za opisovanje glasbenega stila, ki je izhajal iz DC scene(osemdeseta leta). Ko je v poznih devetdesetih emo glasba prešla v popularno zavest, je izraz dobil več pomenov.

Emo glasba[uredi | uredi kodo]

New Generation, Emo boy

Emo glasba je bolj melodična osebnoizpovedna različica punkroka. Se pravi je zmes hardcore punka, punk rocka in alternativnega rocka. Emocore je novejša, izpopolnjena in manj monotona verzija hardcore zvrsti. Besedo »emo« na glasbeni sceni najprej zasledimo v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja. Uporabljali so jo, ko so opisovali nastope skupin, katerih člani so spontano postali na odru pretirano čustveni oziroma s tujko emocionalni. Najbolj prepoznavna skupina takratnega časa je bila Rites Of Spring (iz Washingtona), vendar je prvi val emo glasbe poniknil v zgodnjih devetdesetih z razpadom vseh pomembnejših skupin te zvrsti. Večina sedanjih bendov pa kot prve prave začetke glasbe, ki jo kot emo poznamo danes, navaja švedski bend The Refused (1991 - 1998), ki naj bi bili tisti pravi zgled emo vizije. V drugi polovici devetdesetih let zasledimo novi val tako imenovane emo glasbe, tokrat v manj kaotični in bolj melodični obliki. Emo gibanje se je s prehodom v novo tisočletje (z veliko pomočjo interneta), začel masovno širiti prek meja undergrounda. Emo glasba je danes zelo širok pojem: zajema od akustičnega kantavtorstva do veliko bolj surove screamo zvrsti, ki že bolj spominja na metalcore. Besedila večinoma govorijo o bolj temačnih temah, kot so obupanost, razočaranje in osamljenost, včasih pa tudi o pozitivnih stvareh npr. o ljubezni. Vodilni emo bendi, ki krojijo sceno, pa so Silverstein, Something Corporate, From First To Last, Disco Ensemble, Finch, Funeral For A Friend, Death Cab For Cutie,The Used, At The Farewell Party.

Modni stil in delovanje[uredi | uredi kodo]

Emo

Kratke majice so večinoma manjših številk, potiskane s slikami punk kulture iz osemdesetih. Na torbah in nahrbtnikih pogosto nosijo broške in našitke različnih glasbenih skupin.

Drug popularen stil oblačenja se osredotoča na temnejše barve. Pogosto videni stili vsebujejo ravne, pobarvane lase na črno, rdeče ali večbarvno(rjavo in črno, rdeče in vijolično, itd.). Lasje prekrivajo eno oko, moški nosijo hlače namenjene ženskam, piercinge v ustnici, obrveh, jeziku in bradi. Tako moški kot ženske uporabljajo makeup(najbolj očitna je uporaba črnega črtala za oči, čeprav postajata popularna tudi rdeče in roza črtalo). Popularna so očala z črnim in debelim okvirjem in jih mnogokrat uporabljajo tudi osebe, ki ne potrebujejo korekcijskih očal. Prav tako so popularne zapestnice različnih barv. Ampak danes imajo emoti stil kot običajni ljudje ali v kombinaciji z zgoraj naštetimi navadami.

Emo na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Eden vodilnih slovenskih emo bendov so člani skupine Leaf-fat

Emo gibanje se je preko meja undergrounda začelo širiti šele na prelomu tisočletja, pri nas pred dvema letoma, ko je emo sceno uvidel drugi album skupine Dreamwalk (skupina je kasneje razpadla v dva benda, SkylineArcade in Hit By Plane, ki sta na domači sceni še danes prisotna). Najbolj odmevni nosilci emo zvoka v Sloveniji pa so fantje iz skupine Leaf-fat, Puppetz, Spill of ink in Icarus down. Omeniti je treba še ljubljanski festival emocore glasbe New Noise, katerega ustanovitelj je (nekdanji) organizator koncertov Izak Košir, ki se dogaja trikrat letno in nudi priložnost še drugim domačim skupinam tega žanra, da priplavajo na površje in si delijo oder – tudi – s tujimi zasedbami. Sicer novinar in glasbenik Izak Košir se v medijih večkrat pojavlja kot poznavalec glasbene scene in posledično tudi emo subkulture - v povezavi s to temo je bil gost že v televizijski oddaji Preverjeno (Pop Tv), na radiu Val 202, v kar nekaj tiskanih medijih (Antena, Nika, Dnevnik, Žurnal,...) in tudi kot komentator v nekaj diplomskih nalogah na omenjeno temo. Košir je tudi prvi v Sloveniji pisal o tem, takrat še v slovenskem prostoru medijsko neznanem, fenomenu (primer: Pil Plus, 2005). Splošno medijsko zanimanje za pojav fenomena »emo« pa je (ponovno) naraslo v letu 2008, predvsem zaradi problematike obnašanja mladih.

Sicer pa je, kot je že v navadi, tudi emo kot subkultura k nam prišla z nekajletnim zamikom. Veliko zaslug za popularizacijo tega gibanja ima seveda svetovni splet, kjer se podobno misleči povezujejo na straneh, kot so MySpace in Vampire Freaks. Jasno pa je vse skupaj že preraslo v modno muho: trend, kjer nekateri sledijo stilu oblačenja in obnašanja. Toda s tako množično popularizacijo emo glasbe se očitno spreminja tudi njen osnovni pomen.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]