EMAS
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sistem EMAS je namenjen ocenjevanju in izboljšanju okoljskega učinka v oganizacijah ter informiranje javnosti o tem področju.
Prvi regulativni dokument, ki je vzpostavil sistem ravnanja z okoljem in okoljskega preverjanja (Environment manegment and auditing sheme EMAS), je 1836/1993/EEC. Po reviziji, ki je sledila petletni uporabi sistema, je v marcu 2001 obstoječi dokument nadomestil 761/2001/EC. Sistem je s priključitvijo Evropski uniji začela izvajati tudi Slovenija, zakonska osnova za vključevanje v sistem EMAS je postavljena z Zakonom o varstvu okolja.
Cilj sistema EMAS je spodbujanje nenehnega izboljševanja okoljske uspešnosti organizacij z:
- vzpostavitvijo in izvajanjem sistemov okoljskega ravnanja v organizacijah,
- sistemskim, objektivnim in rednim vrednotenjem učinkovitosti teh sistemov,
- zagotavljanje informacij o okoljski uspešnosti in odprtim dialogom z javnostjo in drugimi zainteresiranimi stranmi,
- dejavni vključevanjem zaposlenih v organizaciji.
Sistem ravnanja z okoljem EMAS postavlja za osnovo zahteve iz standarda ISO 14001, dodaja pa jim strožje zahteve s za izpolnjevanje zakonskih zahtev, komuniciranja z javnostjo in vključevanje zaposlenih ter notranje presoje ter obvezuje organizacije, da letno pripravijo in objavijo overjeno okoljsko izjavo.
Na področju zakonskih zahtev ni dovolj, da postavi organizacija postopek za prepoznavanje relavntnih zakonskih zahtev, z rezultati mora dokazovati izvajanje teh zahtev in njihovo nenehno doseganje. Te zakonske kriterije mora organizacija upoštevati pri prepoznanju ter ocenjevanju okoljskih vidikov, to je vseh elementov dejavnosti, proizvodov ali storitev organizacije, ki lahko vpliva na okolje. Poleg zakonskih zahtev mora upoštevati tudi mnenja zainteresiranih strank, predvidljive izredne razmere, pretekle, sedanje in prihodnje aktivnosti... Organizacija se ne sme omejiti samo vidike, ki izhajajo iz njene dejavnosti (npr. emisije v vodo, raba naravnih virov, raba energentov...) ampak mora prepoznati in ovrednotiti vidike, ki jih povzročajo drugi, a ima vpliv nanje (npr. raba in odstranitev našega proizvoda, transport, ki ga izvajajo pogodbeniki, ravnanje dobaviteljev ...).
Organizacija mora vzpostaviti z javnostjo in drugimi zainteresiranimi odprt dialog o svojih okoljskih vidikih, da bi ugotovili področja, ki jih zanimajo oziroma skrbijo, in s tem prevzela aktivno in vodilno vlogo v odnosih z njimi. V proces nenehnega izboljševanja mora vključiti čim širši krog zaposlenih. Vključenost pomeni sodelovanje pri aktivnostih, vključno s strokovnim izpopolnjevanjem.
Namen okoljske izjave je posredovati javnosti in drugim zainteresiranim stranem okoljske informacije o vplivih na okolje in nenehnem izboljševanju okoljske uspešnosti organizacije pri kupcih, dobaviteljih, okolici, pogodbenikih in zaposlenih.
V okoljski izjavi morajo biti predstavljeni pomembni neposredni in posredni okoljski vidiki in vplivi na okolje, z njimi povezani okoljski cilji ter povzetek podatkov o doseženem okoljskem učinku glede na zastavljene cilje. Podatki morajo biti predstavljeni tako, da se zainteresirane prepričajo o izboljšanju okoljskega učinka, kadar pa cilj ni dosežen, se navede razloge. Podatki se prikazujejo tako, da omogočajo večletno primerjavo in izkazovanje napredka rezultatov ravnanja z okoljem. Podatki morajo omogočati primerjanje z zahtevami okoljske zakonodaje.
