Dodo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dodo
Fosilni razpon: Recentno
Rekonstrukcija doda v prirodoslovnem muzeju Univerze v Oxfordu
Rekonstrukcija doda v prirodoslovnem muzeju Univerze v Oxfordu
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Columbiformes (golobje)
Družina: Columbidae (golobi)
Poddružina: Raphinae (dodoji)
Rod: Raphus
Brisson, 1760
Vrsta: R. cucullatus
Znanstveno ime
Raphus cucullatus
(Linnaeus, 1758)
Nekdanje območje razširjenosti (rdeče)
Nekdanje območje razširjenosti (rdeče)
Sinonimi
  • Struthio cucullatus Linnaeus, 1758
  • Didus ineptus Linnaeus 1766

Dodo (znanstveno ime Raphus cucullatus) je bil ptič neletalec iz družine golobov, ki je živel na otoku Mauritius. Odkrili so ga okoli leta 1507 samo na tem otoku v Indijskem oceanu portugalski pomorščaki. Zanesljivo je bil opisan šele leta 1598 in dokončno iztrebljen manj kot 100 let kasneje. Je najpogosteje uporabljan zgled za izumrlo vrsto, verjetno zato, ker je eden prvih ohranjenih opisov izumrtja, ki je bilo poleg tega še neposredna posledica človeške aktivnosti.

Opis[uredi | uredi kodo]

Verjetno ena najzgodnejših natančnih skic doda (1601-1603)

Izgled doda poznamo samo po ostankih kosti in risbah raziskovalcev, ki so ga videli. Zadnji nagačeni primerek je propadel v muzeju Ashmolean v Oxfordu konec 18. stoletja, pred tem pa je zgorelo tudi edino ohranjeno popolno okostje. Šele leta 2005 so našli popolnejše ostanke večjega števila ptičev, stare 2000 let[1], vključno s kostmi mladičev in enega osebka v naravnem položaju.

Rekonstrukcija okostja v Londonskem prirodoslovnem muzeju

Iz slik in ostankov vemo, da je bil dodo velik ptič, visok okoli enega metra in težak okoli 23 kilogramov. Pomanjšana ključnica in v primerjavi s telesom drobne peruti so bile prešibke za let. Imel je sivkasto perje, 23 cm dolg kljun s kavljasto konico, čokate rumene noge in šopom belih nakodranih peres visoko na zadku. Običajno si ga predstavljamo kot debelega in nerodnega, vendar ta predstava ni nujno pravilna. Menijo namreč, da so na slikah prenažrti osebki v ujetništvu. Mauritius ima zelo izražena sušna ter deževna obdobja in živali so si konec deževja verjetno naredile zalogo maščevja z zrelimi sadeži, da so lahko preživele sušo. Zapisi iz takratnih časov opisujejo doda kot zelo požrešnega. Ker so imeli v ujetništvu vedno dovolj hrane, je tako povsem možno, da so se hitro prenažrli[2].

Živeli so v gozdovih, kjer so gnezdili na tleh. Prehranjevali so se z rastlinsko hrano, predvsem s sadeži drevesa Sideroxylon grandiflorum.

Sistematika in evolucija[uredi | uredi kodo]

Dodo je bližnji sorodnik golobov in grlic. Domnevajo, da so se njegovi predniki odcepili od najbližjega sorodnika konec paleogena, pred približno 23 milijoni let[3]. Glede na to, da je Mauritius vulkanskega izvora, staro šele 10 milijonov let, je verjetno ohranil sposobnost letenja še dolgo po tem.

Doda in njegovega najbližjega sorodnika, rodriškega samotarja Pezophaps solitaria (prav tako izumrl), so dolgo uvrščali v samostojno družino Raphidae, danes pa ju obravnavamo kot poddružino Raphinae znotraj družine golobov (Columbidae).

Izumrtje[uredi | uredi kodo]

Slika Jana Saveryja po originalu Roelanta Saveryja, 1626. Debelušna žival iz ujetništva, naslikana z dvema levima nogama.

Podobno kot druge živali, ki se dolgo časa razvijajo na odmaknjenih območjih v odsotnosti plenilcev, tudi dodo ni kazal nobenega strahu pred človekom, zaradi česar je bil lahek plen posadkam ladij, ki so na otoku iskale zaloge. Poleg tega so z ladjami na Mauritius prišle tudi druge živali, kot so psi, mačke, podgane, prašiči, in vrsta makakov, ki so plenili dodoje ter njihova gnezda, ljudje pa so krčili gozd, ki je bil njihov habitat.

Natančen datum izumrtja ni znan. Populacija je strmo padala v začetku 17. stoletja in do 50. let 17. stoletja je bil dodo že zelo redek. Zadnji ga je potrjeno opazil nizozemski brodolomec Volkert Evertsz leta 1662. Na podlagi zapisanih opažanj ocenjujejo, da je izumrl nekje med leti 1669 in 1797, najverjetneje pa okoli leta 1690[4].

Kulturne reference[uredi | uredi kodo]

Alica in dodo, ilustracija Johna Tenniela

V začetku dodova usoda ni bila deležna posebne pozornosti. Šele z odkritjem prvega popolnega okostja in zapisi Georgea Clarka, ki je učiteljeval na otoku, objavljenimi leta 1865, je zanj slišala širša javnost. Istega leta je izšla tudi knjiga Alica v čudežni deželi pisatelja Lewisa Carrolla, v kateri nastopa dodo kot eden od likov. Od takrat je splošno prepoznaven simbol za izumrlo žival. Upodobljen je tudi na grbu Republike Mauritius.

Ostale bolj znane uporabe doda v popularni kulturi so:

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Scientists find 'mass dodo grave'". BBC News. 2005-12-24. Pridobljeno dne 2007-10-17. 
  2. ^ Kitchener, A. (1993). On the external appearance of the dodo, Raphus cucullatus. Archives of natural History, 20.
  3. ^ Shapiro B., Sibthorpe D., Rambaut A., Austin J., Graham M.W. idr. (2002): Flight of the Dodo. Science 295: 1683. DOI: 10.1126/science.295.5560.1683
  4. ^ Roberts D.L., Solow A.R. (2003). Flightless birds: When did the dodo become extinct?. Nature, 426(245). DOI: 10.1016/j.annpal.2004.12.002

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]