Divji petelin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Divji petelin
Samec
Samec
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Galliformes (kure)
Družina: Tetraonidae (koconoge kure)
Rod: Tetrao
Vrsta: T. urogallus
Znanstveno ime
Tetrao urogallus
Linnaeus, 1758

Divji petelin, tudi veliki petelin (znanstveno ime Tetrao urogallus), je velika kura iz družine koconogih kur; živi v Evropi in osrednji Aziji, njegov življenjski prostor so zreli gozdovi z veliko podrasti.

Opis[uredi | uredi kodo]

Divji petelin je največji med vsemi kurami. Samec meri od 74 do 90 cm v dolžino in doseže do 5 kg teže, samica pa je kot pri ostalih kurah za tretjino manjša, v dolžino meri med 54 in 63 cm. Težka je do 3 kg. Samca je ravno zaradi velikosti nemogoče zamenjati za katero drugo kuro. Ima razmeroma dolg rep, dolg vrat, njegovo perje pa je temno z vijoličastim pridihom. Zelo opazna je polkrožna bela pika na bazi krila in živordeča kožna guba (t.i. »roža«) nad očesom, ki izgleda kot obrv. Močan, vidno ukrivljen kljun je bledorumene barve. Pri vzletu je zelo glasen, sicer pa leti s hitrim, enakomernim zamahovanjem kril, ki ga prekinja z jadranjem. Dolg vrat in rep dajeta vtis, kot da so krila razmeroma majhna.

Samica

Samico je prav tako težko zamenjati s samicami drugih kur, saj je bistveno večja celo od samice ruševca. Od nje se poleg po velikosti loči tudi po rjavo-oranžnem perju na grlu in zgornjem delu prsi. Po ostalih delih telesa je grahasta, nekoliko bolj blede barve kot samica ruševca, rep pa je daljši in bolj zaokrožen.

Tetrao urogallus urogallus

Divji petelin je znan predvsem po samčevem dvorjenju. Samci se spomladi zberejo na skupni jasi - »rastišču«, se postavijo na izpostavljeno mesto, razširi rep in poje značilen napev, sestavljen iz dveh delov, ki ju opisujemo kot »klepanje« in »brušenje«. Znano je, da se med »brušenjem« ne odziva na dogajanje v okolici, kar so izkoriščali lovci, da so se mu približali na ustrezno razdaljo za strel. Sicer je zelo plašen. Samica po parjenju zgradi skromno gnezdo na tleh in vanj izleže 6 do 10 jajc, iz katerih se po štirih tednih izležejo mladiči. Divji petelin je izrazit rastlinojed, le mladiči za svoj razvoj prvih nekaj tednov potrebujejo hrano z veliko beljakovinami in lovijo žuželke.

Življenjski prostor in razširjenost[uredi | uredi kodo]

Življenjski prostor divjega petelina so zreli borealni gozdovi z veliko podrasti. Predvsem pozimi so odvisni od iglic in poganjkov iglavcev, zato jih največkrat najdemo v iglastih gozdovih. Preferira sestoje vrst z veliko jagodičevja in sočnimi poganjki, poleg prevladujoče smreke še jelko, bukev, rdeči bor ali druge listavce. V mladih gozdovih ima zaradi gostega rastja težave z letenjem, zato se takšnih sestojev izogiba. Zaradi teh značilnosti je uporaben kot bioindikator zdravega starega gozdnega ekosistema in visoke stopnje biodiverzitete.[1]

Živi po vsej Evropi vključno z Združenim kraljestvom (razen Irske, kjer je bil iztrebljen) in osrednji Aziji do Kitajske. V Sloveniji je razširjen na višinah med 600 in 1500 m nadmorske višine v alpskem svetu ter gozdnatih planotah na Notranjskem, Ribniškem, Snežniku in v Zasavju. Na teh nadmorskih višinah v Sloveniji prevladuje mešani gozd, zato ga kljub temu da preferira iglaste gozdove največkrat najdemo v tem habitatu.

Samec med dvorjenjem

Ogroženost in varstvo[uredi | uredi kodo]

Divji petelin ima obsežno območje razširjenosti v Evropi, veliko med 1 in 10 milijonov kvadratnih kilometrov, kjer živi populacija, ki šteje med 1,5 in 2 milijona osebkov. V zadnjem času opažajo rahel upad številčnosti, vendar ne dovolj da bi ga smatrali za ogroženo vrsto. Po kriterijih IUCN tako sodi med najmanj ogrožene vrste. Ogrožen je lokalno, predvsem zaradi izgube ustreznih habitatov in vedno toplejšega podnebja. Ponekod, predvsem v Zahodni in Srednji Evropi je lokalno iztrebljen.

V Sloveniji je bil še do pred kratkim cenjena lovska trofeja, zdaj pa je vse leto zaščiten po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah[2]. Ogroža ga predvsem izguba habitatov zaradi povečanega izkoriščanja gozdov od prve polovice 20. stoletja dalje in ponovnega naseljevanja avtohtonih listavcev; ocenjujejo, da na slovenskem gnezdi le še 300 do 600 parov.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Storch I. (2000): Grouse Status Survey and Conservation Action Plan 2000–2004. – IUCN, WPA/BirdLife/SSC Grouse specialist Group, Cambridge.
  2. ^ "Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah,". Register predpisov Slovenije. 20. nov. 2006. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)

(v angleščini)