Delovna knjižica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Délovna knjížica je javna listina, ki jo izdajajo pristojne upravne enote, ki vodijo tudi evidenco o izdanih knjižicah. Vsebino in obliko delovne knjižice, postopek izdaje, način vpisovanja podatkov in postopek zamenjave delovne knjižice ter vodenje evidence o izdanih delovnih knjižicah predpiše minister, pristojen za delo.

Od 1. januarja 2009 se delovne knjižice ne izdajajo več, ampak njihovo funkcijo nadomešča ZPIZ; stare knjižice pa so še vedno veljavne.

Izdajanje knjižice[uredi | uredi kodo]

Slovenska delovna knjižica 1990-2006

Delovna knjižica se izda na podlagi vloge za njeno izdajo in predloženih potrebnih dokazil. Vloga se vloži na predpisanem obrazcu, ki vsebuje naslednje podatke:

Zahtevi za izdajo delovne knjižice se priloži tudi obrazec delovne knjižice.

Hranjenje knjižice[uredi | uredi kodo]

Delavec mora po zakonu delodajalcu izročiti delovno knjižico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ta pa mu mora izdati pisno potrdilo o prejemu.

Delodajalec ima delovno knjižico delavca med trajanjem delovnega razmerja v hrambi, na izrecno zahtevo delavca pa mu jo mora proti podpisu o prejemu izročiti.

Delodajalec je dolžan vpisovati podatke v delovno knjižico v skladu z izvršilnim predpisom iz tretjega odstavka 224. člena Zakona o delovnih razmerjih, ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pa mora takoj delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico. V primeru pa, da delodajalec po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh delavcu ne more vročiti delovne knjižice, jo mora poslati pristojni upravni enoti po stalnem prebivališču delavca, če je stalno prebivališče delavca neznano, pa upravni enoti, ki je izdala delovno knjižico.

Podatke iz evidence o izdanih delovnih knjižicah lahko uporabljajo le pooblaščene uradne osebe ministrstva, pristojnega za delo, inšpekcije za delo in upravnih enot, če gre za izvrševanje z zakonom določenih nalog ter sodišča.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]