Deloholizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Deloholizem je opredeljen kot obsedenost z delom, nagnjenost k pretiranemu delu ali delovno prisilo.

Definicija[uredi | uredi kodo]

Pojem deloholizem je prisoten že 30 let, vendar še vedno ni dogovora glede splošno veljavne definicije. Skupno vsem definicijam je vložek v delo. Deloholiki s tem, ko delajo, prejmejo izpopolnitev, imajo notranjo potrebo po delu in si želijo čostvenega vzburjenja, ki ga dobijo s trdim delom.
Pojem je nastal iz domneve, da prekomerno delo izvira iz prirojene »odvisnosti«, ki vključuje obsesivno-kompulzivna nagnjenja. Zaradi tega se raziskovalci strinjajo, da lahko ta pojem klasificirajo kot delovna odvisnost. Deloholiki dosežejo zadovoljstvo samo iz njihovega dela in zanemarjajo vse druge vidike svojega življenja. Notranje so motivirani za delo, v katerega se preveč vpletejo, saj bi lahko zaključili z njim mnogo prej.[1]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Zakaj se pri posamezniku razvije deloholizem, je odvisno predvsem od njega samega in v manjši meri tudi od okolja. Pomembno je, kako človek dojema dogajanje okoli sebe in kakšen vpliv imajo ti na njega.[2]

Otroštvo deloholika[uredi | uredi kodo]

Odnos, ki ga imajo starši in otroci, je pomemben za otrokov razvoj. Zdravniki verjamejo, da je zasvojenost z delom posledica družinske disfunkcije v otroštvu in da to pripomore k nadaljevanju družinske disfunkcije pri odraslem. Še posebej so temu podvrženi ljudje, pri katerih so bile v otroštvu prisotne nenadne in skrajne spremembe okoliščin, kakovosti življenja in obnašanj. Med takšne situacije lahko uvrstimo ločitev staršev, kjer je otrok postavljen med oba starša, v določenih primerih se mora celo opredeljevati do zadev in je podvržen pritisku, da se postavi na eno stran; smrt enega od staršev, ki vpliva na spremembe enotnosti znotraj družine; dolgoročna brezposelnost, ki se kaže v veliki spremembi standarda; v preselitvi družine, s čimer je otrok iztrgan iz svojega okolja; zasvojenost staršev, ki vpliva na neskladje pričakovanih družinskih vlog in realnega stanja; shizofrenija ali druge duševne bolezni staršev, zaradi katerih se staršem hitro spreminja razpoloženje ali je le-to nenavadno, kar pa otrok težko razume; čustveni incest, kjer je eden od staršev fizično ali čustveno odsoten, otrok pa se počuti dolžnega in odgovornega drugemu staršu nuditi čustveno podporo.[2]

Nekatere od značilnosti otrok, pri katerih je možnost, da se v odraslosti razvije deloholizem, so:[2]

  • več časa porabijo za šolske obveznosti kot za igranje
  • imajo manj prijateljev in imajo raje družbo odraslih kot pa vrstnikov
  • kažejo znake zdravstvenih problemov, ki so povezani s stresom (kronična utrujenost, glavobol ali bolečine v želodcu)
  • prevzemajo obveznosti odraslih, kot so kuhanje, čiščenje ali ostalo z namenom, da so gospodinjska dela tekoče opravljena, ali pa skrbijo za mlajše brate ali sestre
  • prizadevajo si za popolnost pri večini stvari, ki jih počnejo
  • večino časa so resni in nosijo breme skrbi, ki so značilne za odrasle, na svojih ramenih
  • malo časa posvetijo sprostitvi, igranju, sanjarjenju, zabavi in uživanju otroštva
  • imajo sposobnosti vodje, tako v razredu kot na igrišču
  • neprestano iščejo potrditev in odobravanje odraslih
  • dokazujejo se z dosežki na področju izvenšolskih dejavnosti
  • najmanjše napake, ki jih storijo, jih vznemirijo
  • bolj jih zanima končni rezultat kot pot do njega
  • vršijo pritisk nase
  • počnejo več stvari hkrati
  • težko prosijo za pomoč in jo težko sprejmejo

Stres[uredi | uredi kodo]

V začetnih fazah razvoja deloholizma imajo pomembno vlogo zunanji in notranji stresorji. Vendar le-ti ne vplivajo na posameznikovo vsakodnevno delovanje. Čez čas pa v kombinaciji z individualnimi značilnostmi in dejavniki, ki so povezani z delom, vodijo do vse bolj pogostega in intenzivnega vedenja, v smeri deloholizma. [3]

Notranje prisile[uredi | uredi kodo]

Obstajajo štiri vrste psihodinamik ali patoloških prisil, ki ženejo posameznika v deloholizem: [4]

  • narcisistična
  • globoko odvisna
  • shizoidna
  • anankastična psihodinamika

Pri posameznikih naj bi bile vse vrste prisil, medtem, ko naj bi ena od teh prevladovala.[4]

  • Narcisistična notranja prisila
»Če nisem najboljši, sem ničvreden«

Posamezniki imajo občutek da je njihovo delo neustrezno vrednoteno, da imajo premalo vpliva, zlasti nad odločanjem, in doživljajo časovne pritiske. Vse to v njih vzbuja neustrezne občutke, kot so jeza, zamera, cinizem, tesnobnost ter menjavanje depresivnih občutkov s (samo) agresijo, saj menijo, da jim pripada več kot imajo. Sebe opisujejo kot uspešne in izjemne ljudi, ki zmorejo vse.

Občutek imajo, da so dobri samo takrat, ko so pohvaljeni za dosežek, zato jih žene notranja prisila po doseganju perfektnih in izjemnih rezultatov. Strah jih je, da bodo zapuščeni, ker niso najboljši. Ker želijo ohranjati idealizirano samopodoba več vlagajo v delo, kar pa jih utruja. Posledično so manj uspešni pri svojem delu, dobijo manj pohval, kar jim sproži občutek razvrednotenja, pred katerim se znova branijo z delom.

Vse to je posledica tega, da so jih starši čustveno sprejeli le, ko so z izjemnostjo nekega dosežka zadovoljili potrebe staršev, ob neuspehu pa so jih razvrednotili. Ravno temu pa se skušajo izogniti z delom in z dosežki. [4]

  • Globoko odvisna notranja prisila
»Če ne zadovoljim drugih, sem slab«

Posamezniki imajo občutek, da drugi ne opazijo koliko so naredili za njih, kar pa jim zbuja strah, anksioznost in depresivne občutke. Pojavijo se lahko tudi panični napadi in upad motivacije.

O sebi menijo, da so empatični , skrbni in altruistični , ter pričakujejo, da bodo drugi sprejemali odločitve namesto njih. Sebe nizko vrednotijo in so prepričani, da morajo zadovoljiti ljudi okoli sebe.

Njihova storilnostna samopodoba izhaja iz prepričanja, da v primeru, ko so drugi zadovoljni zaradi njihovega dela, niso slabe osebe. To izhaja iz tega, da so kot otroci morali skrbeti za (čustvene) potrebe svojih staršev. Delavnost so starši na otroka prenesli ali kot vrednoto ali pa skozi svoja pričakovanja in zahteve.[4]

  • Shizoidna notranja prisila
»Brez dela ne znam živeti«

Posamezniki se pritožujejo nad pomanjkanjem samostojnosti, premajhnim nadzorom nad okoliščinami in neustrezno komunikacijo , kar povzroči izgubo zanimanja in anksioznost, saj imajo občutek da izgubljajo sebe.

Zase menijo, da so samostojni in odgovorni, od drugih ljudi pa pričakujejo da upoštevajo njihove krhke meje.

Starši, so imeli do jih zavračajoč, hladen in distanciran odnos in so z njimi komunicirali le skozi funkcionalno oskrbovanje, s čimer so pri posamezniku sprožili nastanek prepričanja, da delajo, ker brez dela ne obstajajo. V deloholizem bežijo, ker jim omogoča vzdrževati stik s svetom brez bližine in intimnosti. Bojijo se izolacije , zato se pretirano zaposlijo z delom , kar pa povzroči strah pred izgubo sebe. Temu sledi distanciranje in spet streh pred izolacijo, pa nov beg v delo. [4]

  • Anankastična notranja prisila
»Če ne naredim vsega, bodo drugi jezni name«

Posamezniku se zdi, da je preobremenjen in da ima majhen vpliv na okoliščine. Zdi se jim, da kljub pohvali njihovega dela napredujejo drugi, kar v njih povzroči jezo in razočaranje. Jezo potlačijo in jo usmerijo v še več dela. Krivdo, za to, da niso bili opaženi pa pripišejo samemu sebi, ker se niso dovolj potrudili (samoagresija).

Za sebe menijo, da so pridni, disciplinirani ter spoštujejo red. Pojavijo se jim psihosomatske težave in anksioznost zaradi agresije, ki jo potlačujejo. Od drugih pa pričakujejo, da jih bodo nagradili za njihov trud. Imajo notranjo motivacijo, ki jih žene, da se še bolj trudijo. Storilnostno pogojena samopodoba pa temelji na tem, da delajo ker je delo je najpomembnejša vrednota.

Starši so jim poudarjali, kako pomembni vrednoti sta pridnost in delo. Počitek je bil dovoljen šele, ko je bilo vso delo oz. učenje opravljeno. Niso upoštevali otrokove individualnosti, bili so avtoritarni in avtokratski starši, ki so menili da je samostojnost neke vrste odpor. [4]


Pri tem, da se razvije zasvojenost z delom sta pomembni tudi značilnosti osebe tipa A in obsesivno-kompulzivne poteze. Vedenjske značilnosti prvega so: tekmovalnost, stalna nujnost, nestrpnost, sovražnost in pretirana predanost delu. Vedenje drugega pa: vztrajnost, marljivost, svojeglavost, ambicioznost in samokontrola.[5]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ugotovili so 3 karakteristike, po katerih lahko prepoznamo deloholizem: [6]

  • Deloholiki posvetijo veliko časa delu (delajo tudi izven delovnega časa in vikende), njihovo delo pa je trdo
  • Nasprotujejo prenehanju z delom, njihove misli pa so ves čas, tudi ko ne delajo usmerjene na njihovo delo (obsedenost z delom)
  • Delajo več od tega, kar organizacija pričakuje od njih

Deloholiki imajo težave pri določanju meje, kdaj so utrujeni in izčrpani ter ne morejo več optimalno delovati. Da bi to storili, jim branijo notranje prisile, kot so občutki tesnobe, strahu, sramu in krivde. [7] Zato cilj deloholizma ni občutek zadovoljstva ob delu ali ob (dobro) opravljenem delu in zaključek dela ne prinese razbremenitve, temveč le kratkotrajno zmanjšanje tesnobe in občutka krivde in nato nov cikel dela. [8]. Posameznik želi ubežati tem občutkom in pričakuje, da se jih bo znebil, in ravno zato gre velikokrat preko svoje meje.[7]

Za ugotavljanje nagnjenosti k deloholizmu se uporabljajo različni vprašalniki, kateri pa so sestavljeni iz vedenj, značilnih za zasvojenost z delom. Z vprašalniki ugotovimo pogostost pojavljanja teh vedenj. Primeri teh vedenj so: rajši vsako stvar naredim sam, kot da bi prosil za pomoč,; vedno se mi mudi in tekmujem s časom; postanem nemiren, ko moram čakati na koga ali ko kakšna stvar traja predolgo; podcenjujem pomen rojstnih dni, prijateljskih srečanj, obletnic in praznikov, pozabim na to; preživim več časa na delu kot v socialnih aktivnostih, ukvarjanju s hobiji in pri zabavi; težko se sprostim, če ne delam; nadaljujem z delom, ko moji sodelavci nehajo delati. Ocene pogostosti kažejo na nagnjenost k deloholizmu. [5]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Deloholizem vpliva na različna področja človekovega delovanja, tako na individualnem, organizacijskem, družinskem in socialnem področju.

Posledice, ki jih povzroči deloholizem se kažejo v pojavu zdravstvenih simptomih (vpliva tako na fizično kot psihično ravnovesje), stresu in izgorelosti, družinskih konfliktih, v skupinskem delu v službi skupinskem delu v službi (posameznik je tekmovalen in si postavlja nerealne standarde), upadu delovne uspešnosti, težavah v komunikaciji , nižjem življenjskem zadovoljstvu ter manjšem zadovoljstvu med opravljanjem prostočasnih aktivnosti. [3]

Deloholiki so nezmožni uravnavati in usklajevati delo ter zasebno življenje . Posledično se pojavijo slabši medosebni odnosi in zakonsko nezadovoljstvo.[9]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Pri zdravljenju se je potrebno najprej usmeriti na odstranitev vzrokov, ki povzročajo tesnobo in občutke krivde. Vzrok pa je v posameznikovi osebnosti, zato se je spremembe le- te potrebno lotiti s strokovno pomočjo, in sicer v psihoterapevtskem procesu.

Posameznik mora dati velik pomen sprostitvi in razbremenitvi. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da potrebuje dovolj počitka in spanja. Premisliti mora, kaj mu v življenju največ pomeni oz. preurediti prioritete, kakor tudi svoje obveznosti razdeliti na tiste, ki so pomembne in jih mora nujno opravljati in na tiste, ki so manj nujne. Vključi se lahko tudi v preventivne izobraževalne programe oz. poišče pomoč poslovnega trenerja (eng. Coach). Ti programi so posamezniku v pomoč, da se nauči oblikovati strategije za ustrezno razporejanje obveznosti, ustrezno premagovanje stresnih situacij in nadomeščanje storilnosti z učinkovitostjo. V primeru, da se znaki, ki se kažejo kljub vsem zgoraj naštetim ukrepom nadaljujejo ali pa se pojavijo dodatni, pa je potrebno poiskati pomoč pri strokovnjaku psihoterapevtu.[7]

Deloholizem v organizaciji[uredi | uredi kodo]

Deloholizem je lahko v organizaciji prisoten pri direktorju ali pri podrejenih. V primeru, da je direktor deloholik, svojim zaposlenim postavlja visoke zahteve in standarde in jih s tem celo ogrozi. Posledično lahko zaposleni začnejo pretirano izostajati od dela. Pogosto zahteva podobno vedenje kot ga ima on sam in je do drugih kritičen. V primeru, da je deloholik eden izmed podrejenih, pa je naloga direktorja da ukrepa in mu pomaga.

Deloholik je slab in neučinkovit delavec, oslabljeni pa so tudi njegovi odnosi s sodelavci. Želijo narediti čim več, ker pa si ne znajo postaviti meje do katere lahko grejo, postanejo preobremenjeni, kar pa se kaže v njihovi učinkovitosti in produktivnosti. Delajo več napak, pretirano se posvečajo podrobnostim in ravno zaradi tega zamujajo z roki. Obremenjenost je značilnost deloholikov, ki pa je posledica tega, da svoje delo nočejo razdeliti še drugim, kajti menijo, da le sami lahko opravijo delo najbolj učinkovito. Tu se pojavi začaran krog, kajti imajo vedno več dela in posledično prihaja do preobremenjenosti, delo pa kljub trudu ni dobro opravljeno, kar se kaže v nezadovoljstvu z delom in kariero.

Ugotovljeno je bilo, da so deloholiki za svoje delo velikokrat nagrajeni s strani same organizacije. Vendar pa nadrejeni ne bi smeli nagrajevati vedenja, ki kažejo na deloholizem, temveč bi morali nagrajevati le posameznike, ki so produktivni in imajo uravnoteženo življenje.[2]

Kaj lahko nadrejeni in strokovnjaki storijo za to, da zmanjšajo dejavnike, ki bi vplivali na razvoj deloholizma pri posamezniku: [2]

  • Potrebno je opaziti tiste zaposlene, ki kažejo nagnjenost za deloholizem (ugotavljanje njihove neučinkovitosti)
  • Nadrejena oseba bi morala dajati zgled pri primernem ravnotežju med predanostjo delu in srečnim osebnim življenjem
  • Postaviti bi morali realna pričakovanja
  • Oceniti koliko je deloholizem že prisoten znotraj organizacije
  • Zopet vzpostaviti delovne prioritete, postaviti delovne urnike, izpostaviti delovne norme , ki spodbujajo nadure in se o njih pogovoriti
  • Vztrajati bi morali na premorih med delom
  • Izvesti izobraževanje o področju zasvojenosti z delom in pokazateljih le tega, o organizaciji svojega časa
  • Zaposlene bi morali opozarjati in seznaniti z nevarnostjo deloholizma
  • Podpirati zaposlene, da raziskujejo svoje interese izven podjetja, se naučijo različnih strategij, ki zmanjšujejo stres. Nadrejeni bi morali zagotoviti, da zaposleni jemljejo dopust in da porabijo celotnega
  • Med tem, ko je zaposleni na dopustu, bi morali naloge razporediti tako, da ob prihodu zaposlenemu zmanjšajo občutek preobremenjenosti
  • Osnovati vrednote podjetja in kulture, ki poudarjajo pomembnost življenjskega ravnovesja
  • Omejiti bi morali dostop do delovnega mesta oz. dela v popoldanskih in večernih urah in do službenih mailov ter odvračati zaposlene, da nosijo delo domov
  • Spodbujanje vzpostavljanja družinskega ravnovesja in socialnih stikov med zaposlenimi
  • Zmanjševanje perfekcionizem
  • Dajejo možnost za individualno, skupinsko ali družinsko svetovanje


Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Aziz, S., Adkins, C. T., Walker, A.G. in Wuensch, K.L. (2010) Workaholism and work–life imbalance: Does cultural origin influence the relationship? International Journal of Psychology, 45 (1), 72–7
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Stevanovič, M. (2011). Deloholizem v sodobni družbi. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
  3. ^ 3,0 3,1 Piotrowski, C. in Vodanovich, S. J. (2008). The workaholism syndrome: An emerging issues in the psychological literature.Journal of Instructional Psychology, 35(1), 103-105.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Šubic, P. (2008). Kaj naj vleče v deloholizem. Pridobljeno 15.4.2013, s http://www.finance-akademija.si/226883/Kaj-nas-vle%C4%8De-v-deloholizem
  5. ^ 5,0 5,1 Sabadin, A. (2005). Deloholizem in delo v sodobnem času. Panika 10(1), 29-31
  6. ^ Shimazu, A., Schaufeli, W. B., Taris, T, W. (2010). How does workaholism Affect Worker Health and performance? The mediating role of coping. International Society of Behavioral Medicine, 17, 154–160
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/izgorelost/kaj-je-izgorelost/303-izgorelost.html
  8. ^ http://www.burnout.si/sl/izgorelost/v-podjetju/motivacija-za-delo/25-deloholik.htm
  9. ^ Aziz, S., Adkins, C. T., Walker, A.G. IN Wuensch, K.L. (2010). Workaholism and work–life imbalance: Does cultural origin influence the relationship? International Journal of Psychology, 45(1), 72-79