Dažbog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dažbog
bog sonca, prednik Rusov
Дажбог.1998г.смеш.тех., бум.40,5х28.jpg
Simbol: dan, ogenj
Nebesno telo: sonce
Starši : Svarog
Sorodniki: Radegost?
Predhodnik: Svarog (kot vladar nad ljudmi)
Poistovetenje: Helios
Radegost?, Podaga?

Dažbog (tudi Daždbog, Dabog, Dašuba, Dašb) je slovansko sončno božanstvo, ki v ruski tradiciji nastopa kot prednik Rusov.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Osnova *dag bi lahko bila sorodna z gotskim dags (»dan«), pruskim dagas (»poletje«), litovskim dagas (»žetev«), vse skupaj v zvezi soncem.[1] Po Kulišiću Dabog oziroma Dažbog izhaja iz Dajbog, kar pomeni boga, ki daje (bogastvo) (deus dator).[2][3]Obstaja tudi razlaga, da dažd pomeni dež, dažbog pa je božanstvo, ki daje dež.[2]

Osnovne poteze[uredi | uredi kodo]

Dažbog je v Ipatski kroniki iz 13. stoletja predstavljen kot Svarogov sin Helios (»Sonce«).[4] Dažbog je bil konec 10. stoletja eden od državnih božanstev ruskega panteona pod knezom Vladimirjem. Pesnitev o pohodu Igorjevem trdi, da so Rusi Dažbogovi vnuki.[5] Če je Dažbog istoveten s srbskim Dabogom, potem se je to božanstvo med Srbi demoniziralo, kajti med njimi nastopa kot šepavo zemeljsko božanstvo.[6]

Astronomsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Mnenja o tem, ali je Dažbog resnično predstavljal sonce (to zagovarja npr. Pisani, Unbegaun) ali pa je šlo za lunarno bitje (Ovsec), so sicer deljena.[7] Vendar pa natančnejša analiza ne pušča dvoma, da je šlo za sončno božanstvo. Ne samo, da Ipatska kronika iz 13. stoletja izrecno navaja, da je Svaroga na prestolu nasledil sin Sonce (Helios), ki se imenuje Dažbog;[4] Pridiga Janeza Zlatousta Svarožiča (Dažboga) omenja kot brata »Artemide«, kar pomeni, da je šlo za sončnega boga.[8]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ovsec, D. (1991): 128.
  2. ^ 2,0 2,1 Ovsec, D. (1991): 108; Vasiljev, S. (1928): 45.
  3. ^ Gimbutas, M. (1971): 164.
  4. ^ 4,0 4,1 Ovsec, D. (1991): 123.
  5. ^ Ovsec, D. (1991): 128.
  6. ^ Vasiljev, S. (1928): 46.
  7. ^ Ovsec, D. (1991): 108,128.
  8. ^ Makarovič, J. (1998): 45.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Gimbutas Maria (1971): The Slavs. Londin, Thames & Hudson.
  • Makarovič Jan (1998): Od Črne boginje do Sina Božjega. Ljubljana/Pisa, FDV/ Studi slavi.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drevnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.