Claude Henri de Rouvroy, Comte de Saint-Simon
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
Claude Henri de Rouvroy, Comte de Saint-Simon, krajše grof Saint-Simon ( * 17. oktober, 1760 v Parizu – † 19. maj, 1825 v Parizu ) je francoski mislec, ki ga uvrščamo med predstavnike utopičnega socializma ter začetnike evolucionizma in pozitivizma v družboslovnih znanostih.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Kot potomec ene od najstarejših in uglednih plemiških družin se je po družinski dolžnosti usmeril v vojaško kariero. V Ameriški osvobodilni vojni se je prostovoljno kot najstnik boril na strani Američanov. Po vrnitvi v Francijo je podprl Revolucijo in se odpovedal družinskemu grbu, kljub temu pa je bil med obdobjem terorja zaprt v ječi. Po osvoboditvi iz zapora je nezaslišano hitro obogatel z naložbami v poceni zemljišča, se poročil (zakon je propadel) in odprl 'salon', v katerem so se zbirali somišljeniki. Leta 1804 je zaradi pretiranega zapravljanja doživel bankrot in do smrti živel v revščini kot pisar v zastavljalnici. To obdobje po bankrotu je bilo tudi najustvarjalnejše, svoj nauk je širil z zasebnimi predavanji in razpravami v krogu prijateljev-somišljenikov. Na Saint-Simona so vplivali francoski razsvetljenci: v mladosti d'Alembert, na katerega se je skliceval kot njegovega učitelja, kasneje zlasti Montesquieu in Condorcet, ki sta najbolj vplivala na formiranje njegovega pozitivnega pristopa pri raziskovanju družbe. Čeprav je začel pisati razmeroma pozno, mu je uspelo dokončati veliko del, skic, projektov in pisem. Umrl je povsem osiromašen v ubožnici, dve leti po poskusu samomora.
[uredi] Fevdalni družbeni red in revolucija
Svoje ideje je Saint-Simon razširjal predvsem z organiziranjem krožkov intelektualcev, med katerimi so njegove ideje najprej naletele na plodna tla. Eno od najpomembnejših vprašanj s teh krožkov je bilo »zakaj je Francoska revolucija doživela neuspeh?«. Da pa bi prišel do razlogov za neuspeh politične revolucije, je sklenil, da je potrebno skrbno proučiti družbene skupine (redove) ter pri pridobivanju spoznanj o družbenih odnosih med posameznimi redovi uporabiti metode spoznanja iz naravoslovnih znanosti, predvsem opazovanje. Predrevolucijsko stanje ni priznaval kot idealno, celo odobraval je dogodek, ki je nepreklicno odnesel stari režim (fr. ancien regime) z vladavino plemstva in klerikalizma. Hkrati pa je obžaloval družbeno in moralno anarhijo, ki jo je povzročilo uničenje starih in preživetih fevdalnih družbenih struktur, brez premišljene izgradnje novih in stabilnejših, ki bi družbi ne samo zagotovile napredek v znanosti in proizvodnji, pač bi zagotovile stablino in funkcionalno delovanje družbe na temeljih morale. Ključen dejavnik razkroja fevdalnega družbenega reda je po Saint-Simonu industrija, ki je s svojim meritokratskim organizacijskim redom, v katerem produkcijski proces upravljajo najboljši strokovnjaki, spodnesla fevdalni družbeni red, ki izhaja iz političnega gospostva prirojenega statusa plemstva nad podložniki. Da bi ponovno stabiliziral družbo na prenovljenih moralnih temeljih, saj so se predrevolucijske družbene strukture izkazali za preživete, je sklenil utemeljiti družbeno teorijo, ki bo raziskovala zakone družbenega napredka/progresa in bo v ta namen utemeljena na pozitivnih, naravoslovnih znanostih, nosilec družbenega napredka in vzpostavljanja reda pa bo družbeni sloj teh novih znanstvenikov-strokovnjakov, ki bodo delovali v blaginjo vseh.
[uredi] Družbena fiziologija
To novo, pozitivno vedo, ki bo proučevala družbo, je imenoval družbena fiziologija. Saint-Simon je že pred Durkheimom zagovornik stališča, da je družba realnost (oziroma fiziologija) posebnega reda in nikakor zgolj naključni zbir posameznikov, ki delujejo samosvojo, pač pa je organizem, pri katerem posamezni deli funkcionirajo v dobrobit celote organizma. Organiziranost družbe kot celote (oz. družbeno fiziologijo) je primerjal s strojem, kjer vsi deli prispevajo k funkcioniranju celote. Ta je odvisna od delovanja posameznih delov, koliko ti bolj ali manj pravilno opravljajo funkcije, ki so jim dodeljene. V njegovi teoriji zato prevladuje biologistični element družbenih odnosov, vsak del družbe opravlja svojo funkcijo in delovanje celote je odvisno od pravilnega opravljanja funkcij posameznih delov družbe. V družbeni fiziologiji se izmenjujejo organska in kritična obdobja. V organskih obdobjih družba deluje brezhibno in brez konfliktov kot enoten organizem, v kritičnih obdobjih pa prihaja do spopadov, nestabilnosti, bojev med posameznimi deli družbe in revolucij. Za aktualno porevolucijsko stanje pravi, da je Revolucija bila nujen dogodek, saj so podložniki v industrijsko razviti družbi dosegli zrelost in odpravili fevdalni družbeni red. Obsoja pa nemoralnost, anarhijo, nered in politični ekstremizem neizobražencev, ki so sledili revoluciji.
[uredi] Meritokratski vidiki vladanja
Da bi se ponovno vzpostavil družbeni red, tj. stabilna družbena fiziologija, je zagovarjal znanstveno in racionalno upravljanje z družbo. Namesto neproduktivnih molitev in religioznih praks, ki so bile temelj solidarnosti fevdalne družbe, je pri izgradnji nove solidarne družbe dal prednost znanosti in industrijskemu delu. Zahteval je, da se iz družbe izločijo vsi neproduktivni in parazitski stanovi in posamezniki, proizvodne družbene sile pa naj prevzamejo oblast in upravljanje družbe. Iz vsake stroke (posameznih znanosti, umetnosti, panoge industrije, bančništva) bi morali na čelo družbe kot vladajoči razred stopiti tisti z najbolje usposobljeni in najzaslužnejši ( meritokracija; fr. merité – zasluga):
»Vsakomur v skladu z njegovimi sposobnostmi, vsaka sposobnost v skladu
z njenimi storitvami.«
Le najboljše znanstvenike, podjetnike, umetnike in bankirje smatra za poklicane, da v svojem združenem in usklajenem delovanju reorganizirajo in prenovijo družbo, katere cilj ni zgolj napredek sam po sebi, pač pa izboljšanje blaginje vsakega posameznika v smislu moralnega napredka. Pomembno vlogo pri vzgoji le-teh ima izobraževanje, ki mora po Saint-Simonu slediti napredku v znanostih, da bo lažje ustvarjalo tudi družbeni napredek v smislu družbenega reda. Razdelil je tudi vloge najboljših med najboljšimi: umetniki bi opravljali propagandistično funkcijo, znanstveniki bi iskali možnosti za rast blaginje in stabilnosti družbe z tehnološkim napredkom v proizvodnji pridobivanja družbenih virov, industrialci bi odločali o realizaciji javnih planskih zamisli, bankirji pa bi denarne tokove premišljeno in načrtno usmerjali v investicije.
Njegovi načrti niso z današnjega vidika prav nič utopični, saj predvidevajo znanstveno in racionalno planiranje posameznih družbenih projektov, velike naložbe v javne investicije, od katerih bi imela koristi celotna družba, razvijanje predpostavk o rasti blaginje v družbi, racionalno upravljanje in izkoriščanje naravnih virov, ki bi služili znanstvenemu napredku in stabilnosti celotne družbe.
[uredi] Preseganje družbenih razlik
Med delavskim razredom (proletariatom) ter industrialci (buržoazijo) ni videl nobenega nasprotja in družbenih konfliktov, kvečjemu sovpadanje v enoten progresističen razred proizvajalcev, ne glede na njihovo lastnin. Nasproti temu proizvajalnemu razredu se nahaja parazitski razred, ki predstavlja številčno ne-delovno in ne-proizvajalno manjšino vladnih struktur vojaštva, duhovščine, plemstva, rentnikov in trgovcev. Primer, ki si ga je zastavljal je, kaj bi se zgodilo, če bi v Franciji izginilo 10 škofov, 10 grofov in 10 politikov v nasprotju s tem, če bi izginilo 10 največjih umetnikov, 10 najinovativnejših industrialcev in 10 bankirjev, ki jih je tudi uvrščal v progresivno-znanstveno polje. V prvem primeru škofov se ne bi zgodilo nič, ker gre za parazitske razrede, ki so racionalno in znanstveno organiziranemu novemu družbenemu redu odvečni. Če pa bi izginili ljudje iz druge skupine, bi Francija po njegovem mnenju propadla.
Ne pozabi tudi na možno polarizacijo razredov, ki mu predstavlja grožnjo družbeni stabilnosti in morali, a vendar meni, da jo organiziran znanstven pristop v družbenem upravljanju lahko odpravi. Saint-Simon se je zavedal velikega pomena lastninskih razmerij. Lastnino dojema kot osnovni regulativni element v družbi in vsaka politična ureditev je zanj zgolj odsev lastninskih zakonov in razmerij. Ni pa se zavedal zapletenosti družbenih konfliktov, ki izhahajo iz neenakih predpogojev lastninskih razmerij, ko lastniki izkoristijo svoj prednostni lastninski položaj in si podredijo manjše lastnike ali nelastnike produkcijskih sredstev. Ti izgubijo potencial, da bi prispevali k družbi, tj., se zaradi podrejenega položaja, ki izhaja iz neenakih ekonomskih porazdelitev in izkoriščanja njihovega dela, odtujijo družbi. V družbenih spremembah daje prednost etiki nenasilja in postopnim reformam. Vsaka družbena reorganizacija naj zato poteka nenasilno in racionalno preudarno, z občutkom za pravičnost, kjer gresta plačilo in možnost odločanja o družbenih vprašanjih vsakemu po njegovih zaslugah v dobrobit vseh. Saint-Simon je bil zagovornik emancipacije žensk in njihove enakopravnosti z moškimi, kar pomeni, da je mesta naboljših upravljalcev v svoji viziji namenil tudi ženskam.
[uredi] Saint-Simon in Cerkev
Saint-Simon je bil zagrizen kritik krščanske Cerkve, kakor razsvetljenci pred njim, vendar religije same si ni zamišljal za odvečne, pač pa za zaželjeno – še več – nujno. Potrebno je ločiti njegovo kritiko tradicionalnih religioznih sistemov, predvsem krščanstva, ki so dediščina obdobij srednjega veka in pa novo, sodobno obliko religije, ki bi ustrezala modernemu, proizvajalnemu svetu. Saint-Simon si je zamislil humano religijo, prenovljeno novo krščanstvo (fr. le noveau christianisme), ki bi povezalo najboljše med proizvajalci - znanstvenike, umetnike, industrialce in bankirje – v glavne voditelje človeštva, ki bodo zamenjali staro, neproizvajalno klerikalno elito. Religioznost teh najboljših po zaslugah bi bila zgolj metodična in ne dejanska, saj bi s svojim zgledom, vzori in predvsem uspešno izpeljanimi projekti, ki bi koristili blaginji celotne družbe, kot najsposobnejši voditelji človeštva postali duhovna opora celotne družbe in s tem vrhovni svečeniki v novi pomlajeni religiji vseh produktivnih sil.
[uredi] Dediščina saint-simonizma:
[uredi] Racionalna organizacija proizvodnje
Njegova učenca Saint-Armand Bazard in Barteélemy-Prosper Enfantin sta na podlagi zasebnih razprav in predavanj zgradila sistem saint-simonizma. Glavni dokument saint-simonizma je njuno delo Doctrine de Saint-Simon iz leta 1829/30. Sanit-Simonova programska stališča o reformi krščanstvu, ki bi bilo prirejeno novi tehnološki dobi, so privedla do nastanka saint-simonistične »Cerkve«. Bazard in »oče« Enfantin iz saint-simonizma ustvarila religiozno sekto s svojo ideologija izbranosti, cerkveno hierarhijo, slavnostnim oblačenjem in obredjem. Kljub temu je zaradi ideoloških sporov ta »cerkev« 1835 razpadla. Mnogi člani te sekte so se kasneje izkazali na inženirskem in ekonomskem področju znanj. Neposreden vpliv s svojimi idejami, v katerih je zagovarjal racionalno organizacijo proizvodnje in vero v napredek znanosti je imel tudi na ekonomiste in podjetništvo v širše, izven idejnega kroga saint-simonizma. Že v mladosti je Saint-Simon napravil načrte za 'Mehiški prekop', ki bi povezal Atlantik s Pacifikom. Njegove ideje so vplivale na ambiciozne načrte izgradnje Sueškega prekopa, državnega železniškega omrežja ter nastanek bančnih posojilnic za naložbe industrije.
[uredi] Pozitivizem
Saint-Simon je z družbeno fiziologijo kot pozitivno znanostjo neposredno najbolj vplival na Avgusta Comta, ki je nekaj časa pri njem služboval kot tajnik, po nekem sporu pa sta se leta 1823 razšla. Podobno kot Saint-Simon in njegov učenec Enfantin je tudi Comte uprizarjal ezoterični kult svoje osebnosti in krožka istomislečih, ne brez odpora univerzitetnih združenj. Vseeno pa je bil Comtov vpliv na filozofijo, sociologijo, socialno antropologijo prav tako daleč presegel religiozne motive njegovega združenja. Comtova delitev na socialno statiko in socialno dinamiko je tesno povezana s saint-simonizmom in si je našla mesto tudi na brazilski zastavi (Ordem e progresso - Red in napredek).
[uredi] Družba kot realnost posebne vrste
Vplivi na Durkheima se kažejo v izpostavitvi družbenega organizma kot realnosti posebne vrste (lat. sui generis), cikličnim menjavanjem organskih obdobij reda in kritičnih obdobij družbene anarhije/anomije, kot tudi z izpostavitvijo povezovalnega dejavnika religije.
[uredi] Socializem
Saint-Simona ne moremo striktno imeti za predstavnika t.i. utopičnega socializma, saj ni napisal nobene Utopije, kakor so jo npr. Thomas More, Robert Owen in Charles Fourier. Mladoheglovci, med njimi Marxa, so saint-simonizem pogosto diskriminirali kot »utopičnega«, pri čimer so hoteli s pojmom kritično utopični socializem narediti zarezo med idealizmom in njegovim ekonomsko znanstvenim pristopom k družbeni znanosti.
[uredi] Dela
- »Introduction aux Travaux scientifiques du XIXe siècle« 1807 ( Uvod v znanstvena dela 19. stoletja );
- »De la Réorganisation de Société Européenne« 1814 (O reorganizaciji evropske družbe);
- »Le noveau Christianisme« 1825 ( Novo krščanstvo ).
Zbrana dela:
- »Oeuvres de Saint-Simon et d'Enfantin«, 47 vols., Paris, 1865–1878
[uredi] Viri in alternativno branje
- Dictionary of Sociology, HarperCollins, Glasgow 2000 (geslo Saint-Simon), (COBISS)
- Dilas-Rocherieux, Yolène, Utopija ali spomin na prihodnost, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004 (COBISS)
- Fiamengo, Ante, Saint-Simon i Auguste Comte, Naprijed, Zagreb 1987, (COBISS), v srbohrvaščini
- Flere, Sergej, Sociološke teorije, zapiski s predavanj 1998/99, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru
- Obća enciklopedija 5, Jugosovenski leksikografski zavod, Zagreb 1977 (geslo Saint-Simon, v srbohrvaščini)
- Saint-Simon, Claude, Henry de Rouvroy, Izbor iz djela Saint-Simona i Fouriera, (Zapis ni povezan z vzajemno bazo podatkov COBIB.SI!)
- Sruk, Vlado, Morala in etika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1986 (geslo saint-simonizem) (COBISS)
- Vorländer Karl, Zgodovina filozofije, Tretja kniga, Prvi del, Slovenska matica, Ljubljana 1977 (COBISS)
[uredi] Zunanje povezave
- Saint-Simon Marxists Archives
- Saint-Simon Philosophy Pages
- Saint-Simon and Saint-Simonism Catholic Encyclopedia
