Claisenova kondenzacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Claisenova kondenzacija opisuje nastanek vezi ogljik-ogljik, ki nastane med dvema estroma ali enim estrom in eno karbonilno spojino ob prisotnosti močne baze. Primarni produkt je β-keto ester (oz. stabilni enolat β-keto estra) ali β-diketon.[1] Kondenzacija nosi ime po Rainerju Ludwigu Claisenu, ki je prvi objavil svoja dognanja o reakciji leta 1881.[2][3][4]

The overall reaction of the classic Claisen condensation.

Zahteve za potek kondenzacije[uredi | uredi kodo]

Vsaj eden izmed reagentov mora biti enolizabilen (imeti na alfa mestu vsaj en prost proton, in biti sposoben tvoriti enolat. Uporabimo lahko različne kombinacije enolizabilnih in neenolizabilnih(reagira kot elektrofil) karbonilnih spojin. Če pravilno kombiniramo reaktanta, lahko kondenzacijo izvajamo selektivno.

Baza, ki jo uporabimo kot katalizator, ne sme reagirati s karbonilnim ogljikom (nukleofilna substitucija ali adicija). Navadno uporabimo natrijev etoksid in etanol, pri mešanih Claisenovih kondenzacijah (enolizabilna je le ena spojina) uporabimo ne-nukleofilno bazo npr. litijevdiizopropilamid oz. LDA. LDA navadno ne uporabljamo pri klasičnih Claisenovih ali Dieckmann kondenzacijah saj bi nam enolizirala elektrofilni ester.

Alkoksi del estra mora biti dobra izstopajoča skupina, zato navadno uporabljamo metilne in etilne estre, saj metilna in etilna skupina relativno lahko izstopata

Tipi reakcij[uredi | uredi kodo]

Claisen ethyl acetate.png
Klasična Claisenova kondenzacija

Mixed claisen example.png
Mešana Claisenova kondenzacija, kjer uporabimo enolizabilen ester ali keton ter neenolizabilen ester

Dieckmann example.png
Dieckmannova kondenzacija - interamolekularna reakcija med dvema esterskima skupinama, pri kateri nastane cikličen β-keto ester. Obroč je navadno 5 ali 6 členski, saj bi bile pri manjšem prevelike napetosti zaradi neugodnih kotov.

Mehanizem reakcije[uredi | uredi kodo]

Claisen condensation mech.png

V prvem koraku močna baza odvzame spojini α-proton, kar sproži nastanek enolatnega aniona, ki je stabiliziran zaradi delokalizacije naboja. Enolatni anion nukleofilno napade karbonilni ogljik drugega estra. Najprej se eliminira alkoksi skupina, v naslednjem koraku pa še α-proton, saj tako nastane nov, visoko resonančno stabiliziran enolatni anion. Dodamo le še vodno raztopino žveplove ali fosforjeve kisline, da nevtraliziramo enolat in ostanek baze.


Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Carey, F. A. (2006). Organic Chemistry (6th izd.). New York, NY: McGraw-Hill. ISBN 0-07-111562-5. 
  2. ^ Claisen, L.; Claparede, A. (1881). "Condensationen von Ketonen mit Aldehyden". Berichte der Deutschen Chemischen Gesellschaft 14 (2): 2460–2468. doi:10.1002/cber.188101402192. 
  3. ^ Claisen, L. (1887). "Ueber die Einführung von Säureradicalen in Ketone". Berichte der Deutschen Chemischen Gesellschaft 20 (1): 655–657. doi:10.1002/cber.188702001150. 
  4. ^ Hauser, C. R.; Hudson, B. E. Jr. (1942). "The Acetoacetic Ester Condensation and Certain Related Reactions". Organic Reactions 1. doi:10.1002/0471264180.or001.09. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]