Cinkov sulfid
| Cinkov sulfid | |
|---|---|
| Identifikatorji | |
| Številka CAS | 1314-98-3 |
| PubChem | |
| RTECS število | ZH5400000 |
| Lastnosti | |
| Molekulska formula | ZnS |
| Molekulska masa | 97.474 g/mol |
| Gostota | 4.090 g/cm3 |
| Tališče |
1185 °C (sublimacija) |
| Topnost (voda) | zanemarljiva |
| Razmik vezi | 3.54 eV (kubična, 300 K) 3.91 eV (heksagonalna, 300 K) |
| Struktura | |
| Koordinacijska geometrija |
tetrahedralna (Zn2+) tetrahedralna (S2−) |
| Termokemija | |
| Standardna tvorbena entalpija ΔfH |
−204.6 kJ/mol |
| Nevarnosti | |
| Varnostni list | ICSC 1627 |
| NFPA 704 | |
| Plamenišče | ni vnetljiv |
| Sorodne snovi | |
| Drugi anioni | cinkov oksid cinkov selenid cinkov telurid |
| Drugi kationi | kadmijev sulfid živosrebrni sulfid |
| Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa) |
|
Cinkov sulfid, kemijska oznaka ZnS, je rumenkasto bel prah. V naravi se običajno nahaja v kubični obliki, imenovanit cinkova svetlica ali sfalerit, ki je tudi najpomembnejša cinkova ruda, manj pogosteje pa se nahaja v heksagonalni obliki, imenovani vurcit.
V laboratoriju se ga lahko zlahka proizvede z zmešanjem cinka in žvepla ter segrevanjem te mešanice. Cinkov sulfid je netopen v vodi in v raztopinah, ki vsebujejo cinkove ione (Zn2+), se v prisotnosti sulfidnih ionih (S2-), npr. zaradi dodatka vodikovega sulfida (H2S), tvori cinkov sulfid:

Uporabljajo se za fluorescentne barve in kot luminofor. Pri močnem segrevanju s sledovi nekaterih kovin, kot sta baker in magnezij, oddaja po osvetlitvi zeleno svetlobo. Do slednjega laho pride tudi zaradi obsevanja z rentgenskimi žarki in delci alfa. V mešanici z radioaktivnimi snovmi se ga je nekdaj uporabljalo za osvetljevanje številčnic na uri, v zaslonih barvnih televizorjev pa se uporablja za tvorbo modre svetlobe.[1] Uporablja se tudi za merjenje temperature ozračja, saj je zelo je občutljiv na spremembo podnebnih razmer.
Opombe in reference [uredi]
- ^ W. Schröter, K.-H. Lautenschläger, H. Bibrack, A. Schnabel. ([1990] 1993). KEMIJA, Splošni priročnik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, str. 433. ISBN 86-365-0122-9