Cinkov sulfid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cinkov sulfid
Sphalerite-unit-cell-3D-balls.png
Wurtzite-unit-cell-3D-balls.png
Identifikatorji
Številka CAS 1314-98-3
PubChem 14821
RTECS število ZH5400000
Lastnosti
Molekulska formula ZnS
Molekulska masa 97.474 g/mol
Gostota 4.090 g/cm3
Tališče

1185 °C (sublimacija)

Topnost (voda) zanemarljiva
Prepovedani pas 3.54 eV (kubična, 300 K)
3.91 eV (heksagonalna, 300 K)
Struktura
Koordinacijska
geometrija
tetrahedralna (Zn2+)
tetrahedralna (S2−)
Termokemija
Standardna tvorbena
entalpija
ΔfHo298
−204.6 kJ/mol
Nevarnosti
Varnostni list ICSC 1627
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
1
0
 
Plamenišče ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni cinkov oksid
cinkov selenid
cinkov telurid
Drugi kationi kadmijev sulfid
živosrebrni sulfid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Cinkov sulfid, kemijska oznaka ZnS, je rumenkasto bel prah. V naravi se običajno nahaja v kubični obliki, imenovanit cinkova svetlica ali sfalerit, ki je tudi najpomembnejša cinkova ruda, manj pogosteje pa se nahaja v heksagonalni obliki, imenovani vurcit.

V laboratoriju se ga lahko zlahka proizvede z zmešanjem cinka in žvepla ter segrevanjem te mešanice. Cinkov sulfid je netopen v vodi in v raztopinah, ki vsebujejo cinkove ione (Zn2+), se v prisotnosti sulfidnih ionih (S2-), npr. zaradi dodatka vodikovega sulfida (H2S), tvori cinkov sulfid:

Zn^{2+} \; + \; S^{2-} \longrightarrow  ZnS

Uporabljajo se za fluorescentne barve in kot luminofor. Pri močnem segrevanju s sledovi nekaterih kovin, kot sta baker in magnezij, oddaja po osvetlitvi zeleno svetlobo. Do slednjega laho pride tudi zaradi obsevanja z rentgenskimi žarki in delci alfa. V mešanici z radioaktivnimi snovmi se ga je nekdaj uporabljalo za osvetljevanje številčnic na uri, v zaslonih barvnih televizorjev pa se uporablja za tvorbo modre svetlobe.[1] Uporablja se tudi za merjenje temperature ozračja, saj je zelo je občutljiv na spremembo podnebnih razmer.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ W. Schröter, K.-H. Lautenschläger, H. Bibrack, A. Schnabel. ([1990] 1993). KEMIJA, Splošni priročnik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, str. 433. ISBN 86-365-0122-9