Cerkveni odpustki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cerkveni odpustek iz leta 1925

Odpustek v katolištvu pomeni delno ali popolno odpuščanje časne kazni za grehe. Glede na to poznamo delne in popolne odpustke. Odpustki so del katoliškega nezmotljivega nauka; ta nauk se ne more spremeniti.

Za pravilno razumevanje odpustkov, je treba najprej poznati katoliški nauk o grehu. Rimskokatoliška cerkev loči dve vrsti grehov. Večji grehi (imenovani tudi smrtni grehi) so dejanja zavestnega zavračanja Božjih zapovedi in popolnoma prekinejo človekovo vez z Bogom. Take osebe (če se ne spokorijo) čaka večna kazen - pekel (odpustek takšne kazni ne more odpustiti).

Manjši grehi človeka le oddaljijo od Boga. Vernik lahko ponovno vzpostavi vez z Bogom, če se grehov pokesa. Skesan grešnik mora prejeti zakrament sprave - spoved, ki mu sledi molitev pokore. Poleg tega pa grešnika čaka tudi časna kazen - to je kazen, ki bo grešnika doletela še pred smrtjo ali pa po smrti v vicah. Šele, ko bo grešnik odslužil vse časne kazni v vicah, mu bo odprta pot v nebesa. Pomembno se je zavedati, da odpustek ne odpušča grehov ampak kazen za grehe. Vsak odpustek torej predpostavlja predhodno kesanje (za male grehe) ali Spoved (za smrtne grehe).

Odpustki pomenijo možnost skrajšanja časa, ki ga bo moral grešnik prebiti v vicah ali skrajšanje oz. izničitev časne zemeljske kazni. Cerkev podeljuje odpustke vernikom, ki opravijo določeno molitev, romanje, ali drugo pobožno dejanje (pred tem pa mora vernik prejeti tudi zakrament Svete Pokore ali Spoved). Cerkev priskrbi potrebno Božjo milost iz zaklada Božje milost, ki ga upravlja.


V nekaterih (zlasti starejših) molitvenikih so pri molitvah navedeni tudi ustrezni odpustki (koliko dni v vicah je grešniku odpuščenih) in kdo jih je podelil (kateri papež).

Listek z odpustkom: Z močjo svetnikov in v milosti do tebe, te odvežem vseh grehov in grešnih dejanj in ti odpuščam kazen v trajanju 10 dni.

Popolni odpustek podeljuje Cerkev tudi ob različnih posebnih priložnostih. Papež Janez Pavel II. je (na primer) želel poživiti pobožnost čaščenja najsvetejšega zakramenta, zato je podelil popolni odpustek vsem tistim, ki pozorno in pobožno prisostvujejo svetemu opravilu v čast najsvetejšemu zakramentu, slovesno izpostavljenemu v monštranci ali shranjenemu v tabernaklju. Popoln odpustek prejmejo tudi umirajoči, če so v življenju molili in imajo prav naravnano srce; v primeru, da pa je prisoten duhovnik pa velja njegov blagoslov kot popoln odpustek.


Nekatera dejanja za katera se dobi odpustek:

-predana molitev-delen odpustek
-delen odpustek prejme vernik, ki bere Sveto pismo kot del duhovnega branja ali kot čaščenje Božje besede. Odpustek bo popoln, če bere vsaj pol ure.
-delen odpustek prejme vernik, ki se predano prekriža z besedami: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen«.
-delen odpustek prejme vernik, ki se, v duhu pokore, prostovoljno odreče čemu kar bi mu ugajalo (npr. hrani, igranju igric ipd.)

Medtem ko se lahko delen odpustek pridobi večkrat na dan in to tudi za povsem vsakdanja dela, se popoln odpustek lahko pridobi le enkrat dnevno in to ob spolnjevanju nekaterih dodatnih pogojev.

Za pridobitev popolnega odpustka mora vernik:

  • biti prost vsake navezanosti na greh (tako smrten kot mali)
  • prejeti zakrament spovedi nekaj dni pred ali po tem, ko želi prejeti odpustek (npr. v roku enega meseca) in prejetje obhajila na dan, ko želi prejeti odpustek
  • moliti po papeževem namenu (en Očenaš in Zdravamarija zadostujeta)
  • opraviti določeno delo (molitev Rožnega venca, branje Svetega pisma, obisk pokopališča na dan vseh svetih, romanje na določeni datum/kraj, ipd)



V določenem obdobju je prišlo v navado, da so premožnejši ljudje plačevali molilce, ki so namesto njih molili molitve predpisane za odpustek. To se je razvilo v prodajanje odpustkov za denar, kar je sprožilo ostre reakcije navadnih (revnih) ljudi in pripeljalo do začetka protestantzma. Odpustek se tudi dobi pri dejanjih podpiranja Cerkve. V to kategorijo lahko spada tudi denar, ki pa ni sam po sebi vzrok za odpustek; šteje se namreč kot dobro delo. Pri tem delu odpustkov je prihajalo tudi do največ zlorab. Nauk o odpustkih ima po katoliškem nauku izvor v Svetem pismu, odpustki pa so se uporabljali že stoletja pred pojavom protestantizma.

V letu 1567 je Odlok papeža Pija V., ki je sledil Tridentinskemu koncilu, prepovedal prodajanje odpustkov za denar oziroma sploh kakršno koli povezavo odpustkov z denarnimi zadevami (prepovedal je tudi povezavo odpustkov s prostovoljnimi prispevki in miloščino), poleg tega pa je tudi prepovedal podeljevanje odpustkov vnaprej (za grehe, ki še niso bili storjeni).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]