Buhara

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lega Buhare v Uzbekistanu
Buharske kupole

Buhara je tretje največje mesto v Uzbekistanu. Leta 1991 je bila Buhara vključena na seznam svetovne dediščine UNESCa. Leta 1997 se je odvijala, pod njegovim pokroviteljstvom, 2500. obletnica nastanka mesta.

Buhara je edinstven kulturni center vzhoda. Je kraj, kjer so delovali izjemni islamski znanstveniki, filozofi, pesniki in islamski učenjaki, kot so Ibn Sina, Rudaki, Firdousi, Imam Bukhari in drugi. Poleg tega je Buhara mesto-muzej, kjer se nahaja več kot 140 arhitekturnih objektov iz preteklosti. Ohranjena dediščina Buhare predstavlja redko kombinacijo objektov iz različnih obdobij, ki zaznamujejo razvoj arhitekture skozi zadnjih 25 stoletij. Palače in mošeje, mavzoleji in minareti ter medrese so tako predmeti občudovanja turistov iz vsega sveta, ki želijo videti neminljivo lepoto antike in občutiti neminljiv dih preteklosti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Buhara je eno od redkih mest na svetu, katerega začetki segajo v 5.st.pr.n.št. in se je ves čas razvijalo na istem mestu. Prvotna zasnova so bili trije utrjeni zaselki, ki so bili okoli leta 500 združeni z enotnim obzidjem. V starem veku je bila Buhara del Sogdianske regije v Srednji Aziji, v njej se je v drugi polovici 1. tisočletja našega štetja močno razvila arhitekturna struktura mesta. Center Buhare predstavlja trdnjava Ark, ki je bila sedež guvernerjev in njihovih tesnih sodelavcev. Zunaj obzidja je mesto temeljilo na tipu fevdalnega naselja shahristan, obkroženo je bilo s trgovinami in obrtnimi delavnicami rabad. Antično naselje Varakhsha, ki je bilo nedaleč stran, je bilo znano po muralih, slikarskih mojstrovinah na zidu, predvsem s prizori lova na geparde. Okoli leta 500 je mesto prišlo pod upravo perzijskega imperija, ki je trajala do osvojitev Aleksandra Velikega leta 330 pr.n.št.. Po boju za Aleksandrovo dediščino je mesto bilo sprva pod upravo Selevklidov (323 pr.n.št.), nato Grško-Baktrijskega kraljestva (250 pr.n.št.) in po intermezzu večih nomadskih invazij s severa del Kušanskega imperija (okoli 100 pr.n.št.) do ponovnega vzpona Perzijcev pod oblastjo dinastije Sasanidov v 4. st.n.št..

V predislamskem obdobju je bila versko in izobrazbeno središče takrat preganjanih manihejcev (v perzijskem cesarstvu) in nestorijanskih kristjanov. Z vstopom v arabski kalifat v 7. stoletju, se je v Buhari razširil islam. Na koncu 9. stoletja Buhara postane eden od glavnih kulturnih in kultnih centrov v muslimanskem svetu - tako imenovana muslimanska cerkev, čeprav je bila od antičnih časov središče številnih ver in prepričanj. V tem obdobju se je začela gradnja mošej, minaretov, medres in drugih kultnih kompleksov. Hkrati se je mesto obdalo z obzidjem. Obzidje je bilo dokončano v 16. stoletju in znotraj njega je bilo več kot 200 medres ter veliko bazarjev, kjer se je lahko našlo skoraj vse vrste blaga.

Svoj višek slave je doseglo v 9. in 10. stoletju, v času vladanja iranske dinastije Samanidov. Takrat je bilo mesto center vere in učenosti, tu je deloval srednjeveški filozof in zdravnik Ibn Sina (latinizirano Avicenna). Mesto je zgubilo svoj primat v času vlade Timurja Lenka. [1]

Sodobno podobo je mesto dobilo v času obstoja Buharskega kanata oziroma vladanja dinastij Shaybanidov in Ashtarhanidov v 16. - 17. stoletju, ko je bila zgrajena večina njenih veličastnih mošej, medres, karavanserajev, kopališč, obzidje, vhodnih vrat, mavzolejev in drugih velikih arhitekturnih kompleksov.

Hodža Nasredin - junak ljudskih pesmi in pripovedk - znamenitost Buhare

Buhara v zgodovini Velike Svilne ceste[uredi | uredi kodo]

Buhara je eden od biserov Velike Svilne ceste. V starih časih je bilo tukaj več kot 60 karavan-serajev v katerih so se ustavljali trgovci iz Indije, Kitajske, Irana in drugih držav. Buhara je bila veliko znanstveno in kulturno središče na Svilni cesti. Dokaz o tem, da se je mesto nahajalo na križišču karavanskih poti, so bile specializirane pokrite tržnice iz 15. - 16. stoletja, kot so Toki Sarrafon (namenjena menjavi denarja) Toki Teipak Furushon (za prodajalce pokrival), Toki Zargaron (namenjena draguljarjem) in so ohranjene do danes.

Velika Svilna cesta je svojevrsten fenomen v zgodovini razvoja civilizacije in je zaslužna za izmenjavo kulturnih vrednot, osvojitvi bivalnega prostora in razvoj trgovine. Ta največja trgovska trans-kontinentalna pot v zgodovini človeštva je povezovala Evropo in Azijo in se je v antiki raztezala od Rima do starodavne prestolnice Japonske, do Nare.

Pomembno je poudariti, da ta pot ni bila nikoli ena sama pot, ampak je vključevala različne poti, ki so se cepile kot krona mogočnega drevesa. Ena od glavnih poti, ki je prečkala Azijo od vzhoda do zahoda je imela začetek v prestolnici antične Kitajske v Changan-u, šla na severozahodno mejo in prečkala gorovje Tyan-Shan. Del karavan je prečkalo Fergansko dolino in preko Taškenta prečkalo oaze Samarkand, Buhara, Horezm in potovalo naprej do obal Kaspijskega in Črnega morja, do držav okrog Volge in Kavkaza.

Vzpostavitev trgovinskih vezi je v veliki meri pripisati odkritju poldragih kamnov v kamnolomih v gorah osrednje Azije, ki so omogočili pridobivanje lazuritov, nefritov, karneolov in turkizov. Kot že ime pomeni, je bil glavni cilj trgovanje s svilo, zelo cenjeno po vsem takratnem svetu. V zgodnjem srednjem veku je bila svila celo bolj cenjena kot zlato. V Sogdiani je bila cena konja enaka ceni 10 kosov svile. Svila je bila valuta za opravljeno delo, za vzdrževanje uslužbencev in se je lahko uporabljala za poplačilo kazni za storjena kazniva dejanja.

Beneški trgovec Marco Polo je prvi imenoval karavanske poti kot "svilena cesta", prav tako je bil prvi Evropejec, ki je dosegel meje kitajskega cesarstva. Izraz "Velika Svilna cesta" pa je bil vnesen v leksikone leta 1877, kamor ga je zapisal nemški raziskovalec Ferdinand Richthofen v svojem temeljnem delu "Kitajska".

Velika Svilna cesta ni bila le blagovna pot za karavanske poti, ampak je bila tudi pot za širjenje kulturnih dosežkov različnih narodov, njihovih intelektualnih vrednot in verskih prepričanj. Končno so skozi stoletja po njej potovali svetovno znani znanstveniki, raziskovalci in bojevniki.

V sodelovanju z UNESCO-m je izdelan poseben dolgoročni program, ki vključuje predloge o obnovi zgodovinske dediščine. Leta 1994 je bila sprejeta Samarkandska deklaracija "Renaissance Great Silk Road".

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Mavzolej Samanidov[uredi | uredi kodo]

Mavzolej Ismaila Samanija iz IX - X stoletja

Med številnimi srednjeveškimi zgradbami, je mavzolej Samanidov posebej zanimiv. Nahaja se nedaleč od trga Registan, v parku Samanidov. Ta svetovno znana arhitekturna mojstrovina je bila zgrajena v 90 letih 1.stoletja. Mavzolej predstavlja skoraj popolno kocko iz opeke, ki jo pokriva polkrožna kupola. Vse fasade so popolnoma enake in imajo stebre s kupolo na vogalih. Te izrazne oblike imajo neposredno razlago v mitološki simboliki starodavnih religij in kasneje v sufizmu. Kocka je simbol vztrajnosti, simbol zemlje, kupola ima videz neba in kombinacija je simbol enotnosti vesolja. Vsaka od štirih sten ima vrata z okvirjem v umetelnem vzorcu, vpad svetlobe spretno spreminja vtis o vzorcu opečnega zidu. Zunanje in notranje fasade so obložene z opeko izmenično vodoravno in navpično, kar daje vtis mreže. Podložene v vrsti kot obroči, ustvarjajo v mavzoleju friz. To spominja na znane sasanidske bisere (naluknjane kroglice) vklesane v omet palač v Srednji Aziji in v Iranu pred arabskim obdobjem.

Ta mavzolej je priznan kot mojstrovina svetovne arhitekture zaradi popolnosti njegovih geometrijskih oblik. Je ena izmed najstarejših stavb narejenih iz žgane opeke v srednji Aziji.

Citadela (trdnjava) ARK[uredi | uredi kodo]

Trdnjava Ark je najstarejši arheološki kompleks v mestu. To je nekdanji vladni center. Pred n jim se nahaja trg Registan (v prevodu vodni trg). Oblika trdnjave je nepravilni pravokotnik nekoliko podaljšan od zahoda proti vzhodu. Trdnjava Ark se nahaja v sredini zahodnega dela sodobnega mesta. Obseg zidovja meri 789,6 m, njena površina znaša 3,96 ha. Višina zidu od ploščadi trga Registan znaša približno med 16 in 20 m. Sprednji vhod je okrašen z dvema stebroma oblike stolpov. Zgornji del stolpov je povezan z galerijo in teraso zgrajeno nad njimi. Vhod do vrat predstavlja klančino ali dvižno dostopno pot, ki vodi skozi dolg pokrit hodnik v mošejo Džami. Ob tem koridorju se nahajajo prostori za vodo in nekaj celic za pridržanje.

V srednjem veku je bila trdnjava Ark celotno mesto z emirjevo palačo, kovačijo, mošejo, vladnimi uradi, skladišči, trgovinami, zapori in trgom za javna srečanja. V tistih časih je na eni od sten visel velik usnjen bič, simbol emirjeve moči.

Sklicujoč se na izjavo zgodovinarja Mohameda Narshahi-ja iz 10. stoletja, je bila trdnjava Ark dalj časa v razsulu in samo v 7. stoletju ji je Bukhar-hudat Btdun vrnil podobo, kasneje je naročil, da so ime projektanta zapisali na plošči na vratih palače. Palača je kasneje ponovno propadla in ni je uspelo dokončati do danes.

Najstarejša ohranjena mošeja v Buhari - Magoki Attari

Mošeja Magoki Attari[uredi | uredi kodo]

Najstarejša ohranjena mošeja v Buhari, Magoki Attari (v prevodu pomeni mošeja v jami ali globoka mošeja) se nahaja v centru mesta, v bližini kompleksa Lyabi Hauz. Pred Arabsko osvojitvijo mesta je bil tukaj prodajni trg začimb in zelišč. Precejšnjo obnovo je mošeja doživela v 12. stoletju, ko je glavna fasada dobila mojstrski arhitekturni dekor. V 16. stoletju je bila to le majhna kvadratna mošeja. Mošeja Magoki Attari sodi med tako imenovane zaprte mošeje in stoji na 6 kamnitih stebrih. Leta 1930 so pod plastmi zemlje ob južnem portalu odkrili zid iz unikatne okrasne opeke in starinske okraske iz ukrivljene majolike. Restavratorji so odkrili fasado do globine 4,5 m tako, da se sedaj lahko vidi glavno umetniško delo na mošeji. Na fasadi najdemo celoten spekter arhitekturnega dekorja - okrogle zidane glazirane opeke, ki ustvarjajo različne oblike in vzorce, druge okraske, terakota ploščice in okrasje v portalni niši. Ta mošeja iz 12. stoletja je ena izmed najimenitnejših arhitekturnih objektov v Buhari.

Zgodovinar Narshahi trdi, da je je bila mošeja Mokh (luna) v antičnih časih zgrajena na mestu starejšega templja. Najverjetneje so v templju častili boga Lune, Sin-a, pokrovitelja nomadov, saj luna osvetljuje pot ponoči. Možno je, da je bil ta kult nadgrajen z izkušnjami lokalnih nomadov. Poleg tega so dvakrat letno, v prisotnosti mestnega guvernerja, organizirali sejme, kjer so prodajali lesene in glinene kipce boga Lune.

Mavzolej Chashmai Ayub[uredi | uredi kodo]

Chashmai Ayub se nanaša na svete stopinje ("kadamjoy"), ki so jih pustili pobožni ljudje. Po zgodovinskih pričanjih, je kultna gradnja na tem mestu obstajala že v 14. stoletju. Napis ob vhodu pove, da je bila stavba zgrajena v času vladanja Amir Timurja. Posebnost mavzoleja Chashmai Ayub je kupola v obliki stožčastega šotora, ki je sicer precej pogosta v arhitekturi Horezma v 13. - 14. stoletju. Gre za zapleteno, večkrat prenovljeno zugradbo, ki se je na koncu preoblikovala v podolgovato prizmo, okrašeno z različnimi oblikami in kupolami različnih oblik. V njeni ostri silhueti se vidi dvignjena dvojna kupola s stožčasto kaloto na cilindričnem obodu, kjer je glavni prostor z izvirsko vodo. Kupola predstavlja streho nad mavzolejem in s tem daje vtis posebne intimnosti.

Celoten pogled na mavzolej daje občutek prostora za razmišljanje: "muslimani ne umrejo, le preidejo iz enega prostora skozi vrata v drug prostor". Danes ta stavba vsebuje tudi "Muzej vode" v katerem je prostor za manjšo razstavo o tem, kako so se v preteklosti oskrbovali z vodo.

Legenda pravi, da je na mestu današnjega mavzoleja nekoč bila puščava. Njeni prebivalci so trpeli škodo zaradi pomanjkanja vode in molili k Bogu, da pošlje vsaj nekaj vode. V odgovor na te molitve, je Sveti Job (Ayub) pred revnimi ljudmi udaril ob tla s svojo čarobno palico. Pred začudenimi ljudmi je vzniknil izvir s kristalno čisto vodo. Še danes velja prepričanje, da je ta voda čudežna in zdravilna, zato ljudje še vedno množično romajo v mavzolej.

Kompleks Poi Kalyan[uredi | uredi kodo]

Medresa Miri Arab - notranje dvorišče

Kompleks Poi Kalyan pomeni "Veliki timpanon", je glavni trg v mestu in je sestavljen iz treh arhitekturnih konstrukcij: minareta Kalyan, mošeje Kalyan in Medrese Miri Arab, ki skupaj predstavljajo celoten kompleks, zgodovinsko najbolj pomemben in veličasten v Buhari.

Medresa Miri Arab je eden izmed najbolj svetih islamskih izobraževalnih krajev na ozemlju bivše Sovjetske zveze. Zgrajena je bila v obdobju vladavine Shaybanidov v 16. stoletju po tem, ko je Buharo osvojil kan Ubaydulla, ki je umrl leta 1539. Izgradnjo medrese Miri Arab pripisujejo šejku Abdallakh Yamant-u, bolj znanem kot Miri Arab, duhovni mentor kana Ubaydulla.

Medresa Miri Arab se nahaja nasproti mošeje Kalyan. Zasnovana je tradicionalno. Kvadratno dvorišče je obdano z dvonadstropno zgradbo, z dvema kupolastima dvoranama v levem in desnem vogalu. Glavna fasada je v centru poudarjena s portalom, ki je povezan s terasami na dveh nivojih. Fasada ima na obeh straneh majhne stebre. Dekoracijo medrese sestavljajo ukrivljeni mozaiki in pisani oblikovani okraski. V sredini oboka (gurhana) je lesen nagrobnik kana Ubaydulla. Na njegovem dnu se nahaja grob Miri Araba. Danes medresa še deluje, v njej se odvijajo razni seminarji.

Petkova mošeja Kalyan velja za eno najstarejših v Srednji Aziji in je druga največja. Arheološka izkopavanja kažejo na prisotnost številnih starejših zgradb na njenem mestu. Napis na vhodu pravi, da se je gradnja stavbe začela približno v 15. stoletju in je bila končana leta 1514. Stavba zavzema površino 1 ha in ima prostora za približno 10.000 vernikov. Glavni vhod je na vzhodni strani in je okrašen z velikim portalom in izpopolnjen z mozaikom. Portal je situiran nad vhodom tako, da se skozenj pride na sprednje dvorišče mošeje. Z vsakim korakom se obiskovalcu odpira pogled na glavne stavbe v mošeji. Ob straneh se dvigata dve modri kupoli, sicer pa streho tvori skupaj 288 kupol. Mošeja Kalyan je pravokotne oblike s štirimi prostori. Fasade so pokrite z mozaiki in glazirano opeko odporno proti zmrzali. Kupola se dviga nad vse zgradbe v mestu in se meša z modrino neba. Mošeja se nahaja na isti osi kot medresa Miri Arab.

Minaret Kalyan (Veliki minaret) je glavni simbol svetega dela Buhare. Iz njegovega vrha je mujezin molil zbranim muslimanskim prebivalcem mesta. Nadvlada minareta nad mestom je pomenila prevlado islama nad ljudmi, ki so živeli v Buhari. Minaret je velikanski navpični steber zgrajen iz opeke. Njegova višina je 46,5 m, zaradi slabo nosilnih tal segajo temelji v globino do 10 metrov. Premer v podnožju minareta je 9 metrov. Ta veličasten stožčasti steber dopolnjuje okrogla rotunda z okenskimi odprtinami nad vencem stalaktitov. V rotundi je 16 obokanih oken. Minaret ima 12 okrasnih trakov, vsak od njih je unikatno oblikovan. Na treh pasovih so staroveški zapisi o datumu gradnje (leto 1127) in tudi ime vlagatelja guvernerja Buhare, kana Arslana in ime arhitekta Usto Bako, čigar grob, naj bi se nahajal v enem od sosednjih blokov.

Minaret Kalyan je povezan s streho mošeje Kalyan z mostovžem. Tukaj je možno vstopiti v minaret in se povzpeti v rotundo po ozkem stopnišču iz opeke, ki ima 105 stopnic.

Minaret je ena redkih zgradb v mestu, ki jo Džingiskan ni porušil. Legenda pravi da, ko je Džingiskan na trgu v bližini stolpa uničeval mesto, je pogledal minaret in z glave mu je padla na tla njegova čelada. Moral se je skloniti, da jo dvigne s tal, ob tem pa je rekel: "Še nikoli se nisem priklonil pred ničemer, vendar je ta gradnja dovolj veličastna, da si zasluži moj poklon".

Ulugbekova Medresa[uredi | uredi kodo]

Medresa ohranja spomin na velikega astronoma Ulugbeka. Njena gradnja se je začela leta 1417, ustvarjalci pa sta bila najboljša arhitekta tistega časa, Nadjmid-din Bukhari in Ismail Isfagani. Vhod v medreso se razcepi z več hodnikov. Na enem hodniku je "darskhona" (soba za pouk), na drugem je mošeja. V drugem nadstropju je knjižnica. Fasada predstavlja arkade v dveh nadstropjih in ima dve krili. Ob straneh stojita dva velika stolpa. Stene in oboki so precej enostavno dekorirani. Medresa je zasnovana z astralnimi ornamenti, ki so bili nedvomno odraz tega, da je bil Ulugbek astronom. Enostavno asketsko življenje je vodila molitev v mošeji, predavanja v darskhani in pogovori v senčnih galerijah. Ta medresa je postala strukturni model za druge medrese v Srednji Aziji. Na vhodu je napis: "Vdihavanje znanja je sveta dolžnost vsakega muslimanskega moškega in ženske". Obstaja pa še ena izjava: "Naj veličastno Božje usmiljenje vedno sije na ljudi razsvetljene z modrostjo".

Kompleks Lyabi-Hauz[uredi | uredi kodo]

Medresa Nadir Devon Begi v kompleksu Lyabi-Hauz

Lyabi-Hauz ali "obala zbiralnika vode" je eden od trgov, ki se nahajajo v središču mesta. Kompleks je bil zgrajen leta 1620 in je sestavljen iz 3 monumentalnih stavb: medrese Kukeldash (1568-1569) na severu, ki je največja v mestu in še dva druga verska objekta: Khanaka Nadir Divan Begi (do 1620) in medresa Nadir Divan Begi (1620), ki se nahajata na zahodni in vzhodni strani trga.

Medresa Kukeldash je bila zgrajena v 16. stoletju, v času vladanja kana Abdullaha. To je ena od večjih medres v Buhari in ima 160 prostorov v dveh nadstropjih vzdolž oboda dvorišča. Eden izmed najbolj znanih srednje-azijskih pisateljev 20. stoletja, Sadriddin Ayni (1878-1954) je bil študent te ustanove. Tradicionalna pročelja medrese so oblikovana z majoliko. Glavna fasada bližja zbiralniku Lyabi-Hauz ima predprostor, mošejo in sobe za učenje (darskhana). Notranjost daje mističen vtis s svojimi skrivnostnimi zvezdastimi svetilkami, izdelanimi iz žgane gline. Dekoracija osrednjega portala je izvedena, ne da bi uporabili lepilo ali žeblje. Keramične ploščice so namreč običajno na fasado pribite z žebljem.

Poslopje medrese daje vtis utesnjenosti, kot da se nagibajo vhod, stene in majhne sobe. Najbolj čudovit del mmedrese je dekor v dveh glavnih dvoranah mošeje in v učilnicah. Kupole nad hodniki so impresivne in vodijo od glavnih vrat do dvorišča.

Khanaka (prostor za trgovanje) Nadir Divan-begi je stavba v obliki pravokotnika s kupolo ter edinstvenim podolgovatim ozkim portalom in stranskimi stebri. Glavna dvorana je pod eno kupolo, okoli pa sta še dva stranska prostora. Tukaj je tudi mihrab (polkrožna niša v steni v mošeji, ki označuje Kiblo, to je smer Kaaba v Meki), okrašen z osupljivo arhitekturo. Glavni portal je okrašen z epigrafsko slikarijo. Pročelje podpirata dva rebrasta stebra do višine zidov. Poleg glavnega sta še dva stranska portala. Zaradi svoje lokacije in dvorane s čudovito akustiko je Khanaka Nadir Divan Begi kulturno in versko središče Buhare že več stoletij.

Medresa Nadir Divan Begi je bila prvotno karavanseraj. Na otvoritveni slovesnosti je kan Imamkuli (1611-1642) po nasvetu šejka Sufi-ja čestital ministru z uspešno končano gradnjo "v čast Alaha" in stavbo po nesreči imenoval medresa. Po tem je moral Nadir Divan Begi prilagoditi karavanseraj v medreso (1630), dopolnil je stavbo s teraso, portalom in stebri in tudi na novo zgradil drugo nadstropje za študentske sobe. Učilnice niso bile zgrajene. Arhitektura je posebna v svojih dobro zasnovanih razmerjih na fasadi, dekor pa preseneča z groznimi podobami živali in ptic na oboku. Danes se tukaj, predvsem za turiste, vršijo razni koncerti umetnikov iz Uzbekistana, modne revije, ki prikazujejo oblačila iz naravnih materialov proizvedenih v Uzbekistanu.

Medresa Chor Minor[uredi | uredi kodo]

Medresa Chor Minor je bila zgrajena leta 1807 in jo je sponzoriral bogat turški kalif Niyazkul. Arhitektura se razlikuje od tradicionalne. Stavba je dopolnjena s štirimi minareti, majhnimi oboki z modrimi kupolami in neponovljivo dekoracijo. Zato je stavba tudi dobila ime "Chor Minor," (štirje minareti). Trije so bili uporabljeni kot pomožni prostori. V četrtem minaretu so stopnice, ki vodijo do kupole dvorane v drugem nadstropju. Medresa ima dvorišče dopolnjeno z dvonadstropno teraso, stebri v poletni mošeji, bazen pokrit s kamnitimi bloki. Medresa vsebuje neverjetno zbirko starih knjig.

Kompleks Bolo Hauz[uredi | uredi kodo]

Pogled na mošejo Bolo Hauz z zbiralnikom (hauz) pred njo

Bolo-Hauz je edini spomenik srednjeveške kulture v Buhari, ki je sestavljen iz rezervoarja (hauz), Petkove mošeje in minareta. Petkova mošeja Bolo-Hauz se nahaja pred vhodom v emirjevo trdnjavo Ark. Kompleks predstavlja klasično sestavo srednje-azijskih mošej: zimsko stavbo iz leta 1712, poletno teraso s tradicionalnim in bogato okrašenim stropom iz 20. stoletja in lesenimi stebri s stalaktiti. V bližini pa je tudi majhen vodni zbiralnik (hauz). Med rusko okupacijo je bil precejšen del mošeje uničen in kasneje restavriran.

Vodni zbiralniki (Hauz) so najbolj priljubljeno zbirališče ljudi iz Buhare, ki je vedno trpela zaradi vročine. Zagotavljali so vodo za mesto, saj ni imelo zaradi utesnjene izgradnje razvejane mreže vodotokov. Po vodi iz zbiralnikov je bilo veliko povpraševanje. Poklic "nosač vode" je bil nekoč zelo priljubljen. Nosači so prenašali vodo v posebnih vrečah iz usnja okoli bazarjev in po gospodinjstvih.

Ob mošeji je tudi miniaturni minaret zgrajen leta 1917 (graditelj Usto Shirin). Od trdnjave Ark do mošeje je dal emir položiti preproge ko je odhajal na sveto bogoslužje. Najbolj impresivna značilnost v mošeji je oblika terase, katere stebri so zrasli iz dveh debel in so okrašeni z zapletenimi stalaktiti in cvetovi ter drugim geometrijskim okrasjem.

Trgovske arkade[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku je bila Buhara center trgovine, mesto so obiskovali trgovci iz Srednje Azije, Irana in Indije, Rusije in Kitajske. Trgovsko središče je vplivalo tudi na gradnjo in načrtovanje mesta. Ogromne ulice v centru so bile zasedene z bazarji, vsak je bil specializiran za določen tip izdelka. Za izboljšanje pogojev trgovanja na trgih in križišču ulic, so bile posebej zgrajene kupolaste stavbe imenovane "Toki" (ark - obok - arkade).

V letih 1569-1570, kot piše kronist iz 16. stoletja, Hafizi Tanish, je bil zgrajen največji trgovski trg, Toki Zargaron. Njegovo ime pomeni "draguljarjeva kupola" in je čudovita stavba te vrste. Oboki so zelo lepi, njihove oblike popolne in ostre. Nimajo nobene dekoracije, prostor je obvladovala konstruktivna logika: masivni oboki so izstopali s svojimi ostrimi elastičnimi rebri nad tankimi prevlekami kupol in stropov.

Pod kupolami Toki Sarrafon se nahajajo menjalnice denarja. Nahaja se v bližini starodavnega Toki Shahruda. Poleg menjalnic, naj bi bile tukaj tudi prodajalne različne vrste vezenih pokrival, krznena oblačila, uhani, plemenite konjske vprege in jedi.

V Toki Telpak Furushon je mogoče kupiti čudovita pokrivala "Telpak Furushon": zlato vezene čepice, krznene kučme in edinstvene vrste turbanov. Tržnica ima galerije v nišah, omare in tovorna skladišča.

Umetnost in obrt[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletje se v Buhari pohitri razvoj umetnosti in obrti, izdelava kovancev in nakita, tekstila, zlato vezenje, okraski, rezbarjenje in slikarstvo na les. Buhara postane središče za rokodelce, ki imajo velik vpliv na nacionalne umetnosti v vseh okoliških mestih in regijah.

Proizvodnja nakita je bila vedno pomembna, saj odraža potrebo po razkazovanju bogastva in razkošja. Tradicionalni buharski nakit predstavlja: nakit za na glavo "tilla-Kosh" (nakit za neveste), obeski "mohitillo" (bibishak) in "kadjak", nakit za na prsi "zebi-gardan" in "nozi-gardan", uhani tipa "barg", "kundafsoz," halka" in druge, zapestnice okrašene z rezbarijami v stilu islimi, pasovi za aristokrate z velikimi zaponkami iz srebra in drugo. V 16. stoletju so draguljarjem dodelili ločeno območje trgovanja na osrednjem trgu, Toki Zargaron.

Tradicija tkanja preprog je v Uzbekistanu zelo stara. Preproge iz volne in svile tkejo številni tkalci doma in manjših delavnicah v mestih. So vrhunske glede tehnike in umetniškega oblikovanja. Tkalke so praviloma ženske, ki skrbno ohranjajo in razvijajo tradicijo tkanja preprog. Za Buharo so značilni geometrijski vzorci, če so na preprogah ptice in cvetlice je to perzijski stil. Za barvanje bodisi svile, bodisi volne uporabljajo izključno naravne barve. Na ceno preproge vpliva število vozlov na cm². Pri svilenih preprogah je teh 225 na cm² in več.

Zelo posebno je zlato vezenje. Vrhunec umetniškega razvoja je zlato vezenje doseglo v Buhari v sredini 19. stoletja, ko so v obrtnih trgovinah emirjeve palače obrtniki vezli razkošne obleke za guvernerja in njegovo okolico. Zlate vezenine so ponavadi delali moški. Moške obleke, turbani, čepice, široke hlače, obutev, ženske obleke, turbane "pehsnaband", šale, čevlje in škornje so vezli z zlato in srebro nitjo. Zlato vezenje, dopolnjeno s poldragimi kamni in majhnimi kovinskimi kupolami "kubba", so bili pogost okrasni element notranjosti palače, kot tudi konjske oprave.

Rezbarjenje v nacionalni umetnosti Uzbekistana predstavlja bogato paleto okrasnih geometrijskih mavrskih gradenj. S širjenjem v stanovanjske objekte je bil to pomemben način okraševanja.

Rezljanje lesa je pogosto uporabljen način za izdelavo tako velikih stropnih nosilcev, kot majhnih talismanov za otroke. Ta tehnika je povezana z dekoracijo konstrukcij in lokalnih arhitekturnih posebnosti. V tradicionalni arhitekturi od 19. - 20. stoletja je rezljanje lesa dekorativen element vrat, vhodnih vrat, stropnih nosilcev in stebrov na pokritih terasah.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Pomembni Buharčani[uredi | uredi kodo]

Veliko je pomembnih ljudi, ki so živeli v Buhara v preteklosti. Med njimi so:

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Amir Timur (1336-1405) se je rodil v družini poglavarja nomadskega plemena Barlas v mestu Kesh (danes Shahrisabz), v bližini Samarkanda. Kot mladenič je dobil v boju z Mongoli hudo rano na nogi, ki je povzročila delno ohromitev leve strani. To je razlog, zakaj je bil znan kot "hromi Timur" (Timur Lame) ali "Tamurlenk".

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]