Brezova golobica
| Brezova golobica | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Russula claroflava Grove |
| ||||||||||||||||
Brezova golobica (znanstveno ime Russula claroflava) je gliva z užitno gobo iz družine golobičarke.
To vrsto je prvi leta 1888 opisal William Bywater Grove. Njeno znanstveno ime izhaja iz latinskih besed clarus 'svetla' ali 'prozorna' ter flava 'svetlo rumena'[1].
Opis[uredi | uredi kodo]
Brezova golobica je srednje velika golobica z rumenim klobukom, ki doseže premer od 4 do 10 cm in je sprva izbočen, skoraj polkrogel, nato pa se zravna na temenu. Pri starih gobah postane osredje nekoliko udrto. Kožica na klobuku je gladka, intenzivno rumena, lupljiva, precej trda in debela. Na spodnji strani je trosovnica, sestavljena iz srednje gostih, širokih lističev, ki so pripeti na bet. Sprva je trosovnica bela, kasneje pa porumeni in postane pri starih primerkih siva. V njej je belkasto okrast trosni prah, sestavljen iz široko elipsastih, nizko in povezano bradavičastih trosov, ki imajo dimenzije 7-9 x 6-7 mikronov.
Bet te vrste golobic je poln in sprva bel, star pa posivi. V višino zraste od 4 do 6 cm, premer pa ima od 1 do 2 cm. Običajno je rahlo ukrivljen, v dnišču pa rahlo rumenkast. Meso teh gob je belo in sčasoma posivi ter potemni. Je milega okusa in prijetnega vonja.
Razširjenost in uporabnost[uredi | uredi kodo]
Brezova golobica raste skupinsko pod brezami in redkeje tudi pod jelšami od poletja do jeseni. Najdemo jo po Evropi in Severni Ameriki, v Sloveniji pa ni preveč pogosta.
Kulinarično spada med dobre gobe in je primerna za najrazličnejše jedi in za konzerviranje.
Podobna ji je siveča golobica (Russula decolorans), ki pa ima oranžen ali rdečkast klobuk in raste med borovnicami. Bolj pogosta je podobna vrsta okrasta golobica (Russula ochroleuca), ki pa ima bolj pekoč okus. Tudi sončna golobica (Russula solaris) ima rumen klobuk, ki pa je nekoliko manjši in ima bolj nažlebkano obrobje. Tudi meso te vrste je izrazito pekočega okusa.
Reference in viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Nilson S & Persson O (1977). Fungi of Northern Europe 2: Gill-Fungi. Penguin. str. 114. ISBN 0-14-063006-6.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
