Bolnišnična okužba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Bolnišnična okužba je okužba, pridobljena v bolnišnici ali pri kakih zdravstvenih posegih.[1] Pride lahko do hudih pljučnic, okužb sečil, obtočil in drugih delov telesa. Številne bolnišnično pridobljene bakterijske okužbe težko zdravimo z antibiotiki zaradi odpornosti bakterij proti njim. Take okužbe lahko ogrozijo tudi ljudi zunaj bolnišnic.[2]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Možna mesta prenosa bolezni v sobi za intenzivno nego

Do bolnišničnih okužb pride po navadi zaradi zdravstvenega osebja, ki premalo upošteva higienske ukrepe. Zdravstveni delavci imajo namreč zaporeden stik z več bolniki in tako prenašajo povzročitelje bolezni. Bolnišnice imajo sicer predpisane sanitarne protokole glede oblek, sterilizacije opreme, umivanja in drugih higienskih ukrepov. Eden najbolj učinkovitih ukrepov pred širjenjem bolnišničnih okužb je umivanje/razkuževanje rok pred stikom z vsakim bolnikom in po njem.[3] Pomembna je tudi zmerna in smiselna uporaba protimikrobnih sredstev, kot so antibiotiki.[4] S tem se namreč zmanjša tveganje za nastanek na zdravila odpornih sevov mikroorganizmov. Kljub vsem ukrepom pa ni mogoče bolnikov povsem osamiti od povzročiteljev bolezni.

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Povzročitelji in zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Med najpogostejšimi povzročitelji sta MRSA (grampozitivna bakterija) in helikobakter (gramnegativna bakterija). Za nekatere povzročitelje obstajajo učinkovita zdravila (npr. MRSA), za zdravljenje okužb z na primer gramnegativnimi acinetobakterji pa je le malo učinkovitih zdravil. Slednji postajajo čedalje bolj odporni proti antibiotikom in zato predstavljajo morda večjo grožnjo kot MRSA.[2]

Vse pogostejši povzročitelj bolnišničnih okužb, zlasti v New Yorku, je proti antibiotikom odporna gramnegativna bakterija Klebsiella pneumoniae.[2]

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Proti zdravilom odporne grampozitivne bakterije ogrožajo zlasti bolnike z oslabljenim imunskim sistemom. Spore preživijo dolgo časa na površinah predmetov in lahko okužijo bolnika skozi rane, s katetri in respiratorji.[2]

Glavne poti okužbe
Pot Opis
Neposredni stik Najpomembnejši in najpogostejši način prenosa bolnišničnih okužb.
Kapljični prenos Do kapljičnega prenosa lahko pride, kadar pride oseba v stik s kapljicami, ki jih okuženi izkašlja, izkiha ali ki nastanejo pri določenih posegih, npr. pri bronhoskopiji, ali pa nastanejo že pri samem govoru. Tak prenos je značilen za majhne razdalje.
Prenos po zraku Do prenosa po zraku pride bodisi z drobnimi delci okuženih kapljic (v velikosti 5 µm ali manj), ki ostanejo v zraku zelo dolgo časa, ali delci prahu, ki vsebujejo povzročitelja. Takšen prenos se lahko zgodi na dolge razdalje. Pri preprečevanju so pomembni ustrezni filtri zraka in prezračevanje. Na ta način se prenašajo na primer Legionella, Mycobacterium tuberculosis ter virus rdečk in noric.
Prenos preko okuženih predmetov V to skupino spada prenos preko okužene hrane, vode, zdravil, opreme in raznih pripomočkov.
Prenos z vektorjem Kot vektorji lahko nastopajo razne živali, na primer komarji, muhe, podgane ....

Poznane bolnišnične okužbe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx, vpogled: 12. 9. 2010.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Pollack, Andrew. "Rising Threat of Infections Unfazed by Antibiotics" New York Times, 27. 2. 2010
  3. ^ McBryde ES, Bradley LC, Whitby M, McElwain DL (October 2004). "An investigation of contact transmission of methicillin-resistant Staphylococcus aureus". J. Hosp. Infect. 58 (2): 104–8. doi:10.1016/j.jhin.2004.06.010. PMID 15474180. 
  4. ^ Lautenbach E (2001). "Chapter 14. Impact of Changes in Antibiotic Use Practices on Nosocomial Infections and Antimicrobial Resistance—Clostridium difficile and Vancomycin-resistant Enterococcus (VRE)". V Markowitz AJ. Making Health Care Safer: A Critical Analysis of Patient Safety Practices. Agency for Healthcare Research and Quality.