Bitka na Sutjeski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bitka na Sutjeski
Del Jugoslovanske fronte v drugi svetovni vojni
Map of Case Black.JPG
Zemljevid bitke.
Datum 15. maj16. junij, 1943
Prizorišče Okolica reke Sutjeske v jugovzhodni Bosni in Hercegovini
Rezultat Ofenziva neuspešna
(uspeh protiofenzive)
Udeleženci
Flag of German Reich (1935–1945).svg Tretji rajh

Flag of Italy (1861-1946) crowned.svg Italijansko kraljestvo
Flag of Independent State of Croatia.svg NDH
Flag of Bulgaria.svg Bolgarija[1][2][3]

Flag of the Democratic Federal Yugoslavia.svg NOV in POJ
Poveljniki
Flag of German Reich (1935–1945).svg Alexander Löhr
Flag of German Reich (1935–1945).svg Rudolf Lüters
Flag of the Democratic Federal Yugoslavia.svg Josip Broz - Tito
Moč
127.000 mož
300 bojnih letal
18.000 mož
Žrtve
Ni znano 6391

Bitka na Sutjeski, ki je trajala od 15. maja do 16. junija 1943, je bila skupen napad sil Osi, ki so se odločile uničiti partizanske sile blizu reke Sutjeske v jugovzhodni Bosni. Neuspeh te ofenzive je označil mejnike za tedanjo Jugoslavijo v drugi svetovni vojni.

Nemci so poimenovali načrt operacija Schwarz, zgodil pa naj bi se tik za operacijo Fall Weiss, ki ni uspela doseči enakih ciljev: razbiti partizanske vojske in aretirati njihovega voditelja: Josipa Broza Tita, pod komunističnem imenu znanega tudi kot Walter. Operacija je znana kot peta sovražnikova ofenziva.

Sile Osi so v ofenzivo poslale 127.000 vojakov, sestavljeno iz Italijanov, Nemcev, vojakov iz NDH, Bolgarov in kozakov (ki so jim v bivši Jugoslaviji pravili tudi Čerkezi) in 300 bojnih letal, izključno iz Nemčije. Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije pa je na območju imela le 18.000 vojakov NOB-a, deljenih na 16 brigad. Po obdobju koncentracij vojske se je ofenziva začela 15. maja 1943.

Čete sil Osi so takoj dobile prednost, saj so imele boljše začetne položaje. Partizane so obdale z vseh strani in jih na planoti Durmitor v severni Črni gori, ki jo z vsake strani obdaja po ena reka, Tara in Piva, popolnoma izolirale. Partizani so bili prisiljeni pričeti divjo, dober mesec trajajočo bitko na enem samem ozemlju.

9. junija so Nemci skoraj uspeli likvidirati Tita, saj je ena od bomb padla zelo blizu njegove skupine in ga ranila v roko. Priljubljeno povojno poročilo govori o Titovem psu -nemškemu ovčarju Luksu-, ki je žrtvoval svoje življenje, da bi rešil gospodarja, s tem da se je vrgel na bombo, ki bi sicer ubila Tita.

Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije se je, soočena s skoraj izključno nemškimi četami, v končnem obkoljenju, končno uspela prebiti skozi nemško 118. in 104. lovsko ter hrvaško 369. pehotno divizijo.

Po nekajkratnih neuspešnih prebojih na jug in vzhod, v Srbijo (Sandžak in Kosovo), se je Glavni štab odločil, da se partizanske enote razdelijo v dve skupini: prva skupina, kjer je tudi Glavni štab, poskuša s prebojem preko Gornjih in Donjih Bar na zahod, medtem ko črnogorske divizije in ranjenci poskušajo s prebojem na jug in vzhod. V začetku junija so sile NOVJ pri Tjentištu prešle reko Sutjesko, vendar so imele dalmatinske brigade, ki so ščitile smer načrtovanega preboja, velike izgube in so se bile prisiljene umakniti. S tem so se sile NOVJ znašle v dolini Sutjeske v celoti obkoljene in v brezizhodnem položaju. Major Deakin, vodja britanske misije, ki je v času bitke gostoala pri Glavnem štabu, je kasneje napisal, da ima vojska v takšni situaciji samo dve možnosti: predajo ali uničenje.

Ključni trenutek bitke je (samovoljna) odločitev Koča Popovića, komandanta elitne 1. Proleterske divizije. Medtem, ko je Glavni štab NOVJ s Titom in generalom Terzićem vztrajal na preboju na zahod, preko položajev dalmatinskih brigad, ki pa so jih nemške sile že prebijale, se je Koča Popović odločil za preboj na severovzhod. Tako je v jutranjih urah 10.junija 1943, ne da bi o nameri, zaradi nedelujočih radijskih povezav, obvestil Glavni štab, napadel položaje 369. legionarske divizije pri Balinovcu in z jurišem prebil obroč. Sledila mu je 2. Proleterska divizija in glavnina sil NOVJ skozi ozek koridor v obroču, katerega boke so na ščitile partizanske enote na Košuti in Ljubinem grobu. Takoj po preboju so nemške SS enote ponovno zaprle obroč in s tem onemogočile preboj drugi skupini NOVJ in glavni bolnici.

Po uspešnem preboju so se partizani umaknili čez reko Sutjesko proti severozahodu, v vzhodno Bosno. Trem brigadam in osrednji bolnišnici s preko 2000 ranjenci se umik ni posrečil. Sledeč Hitlerjevim ukazom, je nemški glavni general Alexander Löhr dal pobiti vse partizane, vključno z neoboroženimi ranjenci in zdravniškim osebjem. Partizanske sile so v ofenzivi utrpele hude izgube, saj je padla kar tretjina v bitki udeleženih partizanov (6391 mož).

Nemški poveljnik v tem območju, Rudolf Lüters, je opisal »komunistične upornike« kot dobro organizirano vojsko z visoko bojno moralo in izkušenim vodstvom.

Takoj po preboju se je NOV zopet zbrala in pričela protiofenzivno vstajo v vzhodni Bosni. Pred fašističnimi garnizijami so evakuirali območji Vlasenice, Srebrenice, Olove, Kladanja in Zvornika.

Bitka je označila nov mejnik pri zavezniškem obvladovanju Jugoslavije, postala pa je tudi pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in trdno moralo partizanov.

Vojaški red zaveznikov[uredi | uredi kodo]

Flag of the Democratic Federal Yugoslavia.svg Jugoslovanski partizani

  • Prva proletarjanska divizija
  • Druga proletarjanska divizija
  • Tretja udarna divizija
  • Sedma banijska divizija
  • Tretja dalmatinska brigada
  • Tretji bataljon
  • Četrta proletarjanska brigada
  • Drugi bataljon
  • Četrti bataljon
  • Peta črnogorska brigada [4]

Vojaški red sil osi[uredi | uredi kodo]

Flag of German Reich (1935–1945).svg Tretji rajh

  • Sedma SS Prostovoljna Gorska Divizija »Prinz Eugen«
  • Prva gorska divizija
  • Stočetrta Jägrova divizija
  • Stoosemnajsta Jägrova divizija
  • Tristodevetinšestdeseta kopenska divizija
  • Oddelki brandenburgerškega regimenta
  • Okrepljen sedemstoštiriindvajseti kopenski regiment (stočetrta divizija)

Zastava Italije Italija

  • Prva alpska divizija »Taurinense«
  • Devetnajsta kopensko-gorska divizija »Venezia«
  • Triindvajseta kopenska divizija »Ferrara«
  • Dvaintrideseta kopenska divizija »Marche«
  • Stoenainpetdeseta kopenska divizija »Perugia«
  • Stoštiriinpetdeseta kopenska divizija »Murge«
  • Sile podgoriškega sektorja

Flag of Independent State of Croatia.svg Neodvisna država Hrvaška

  • Četrta domobranska Jägrova brigada

Flag of Bulgaria.svg Bolgarija

  • Triinšestdeseti kopenski regiment
  • Enainšestdeseti kopenski regiment

(obe enoti pod poveljstvom tristodevetinšestdesete divizije) [5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ J. B. Tito, The Yugoslav Road, 99
  2. ^ Slobodan Nešović, Yugoslav-Bulgarian Relations, 1941-1945, 95
  3. ^ Jozo Tomašević, The Chetniks, 199
  4. ^ Operation SCHWARZ - NOVJ Main Operation Group - Order of Battle
  5. ^ Operation SCHWARZ - Axis Order of Battle