Baltski Veneti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Baltski Veneti ali Venedi so bili antično indoevropsko ljudstvo na ozemlju današnje Poljske. Imeli so pomembno vlogo v etnogenezi Slovanov. Ime tega ljudstva so Germani kasneje prenesli na Slovane.

Arheološki viri[uredi | uredi kodo]

Novejše raziskave (npr. poljskega znanstvenika Jerzyja Okulicza; Pleterski 1995: 541) Venete povezujejo s pomorjansko arheološko kulturo in kulturo zvončastih grobov. O njihovi jezikovni dediščini je možno sklepati na podlagi predslovanskih rečnih imen v porečjih rek Visle in Odre (o primerih glej Gołąb 1992: 263-267).

Proti koncu 3. stoletja pr. n. št. se del prebivalstva pomorjanske kulture zvončastih grobov preseli proti vzhodu, v območje Baltoslovanov. Omenjena selitev je arheološko dokazana ter je časovno in prostorsko povezana s selitvami Germanov proti jugovzhodu.

Okoli leta 200 pr. n. št. se na območjih pripjatskega Polesja ter zgornjega in srednjega Dnjepra pojavi zarubinska arheološka kultura, ki velja za začetek Slovanov in traja nekako do 2. stoletja n. št.

Jezikovno najbližji sorodniki Slovanov so Balti. Oboji- Slovani in Balti- imajo skupne prednike, Baltoslovane, ki so v 1. tisočletju pred n. št. naseljevali širše področje Belorusije, severne in severozahodne Ukrajine ter zahodne Rusije. Zarubinska kultura je nastala na južnem obrobju tega področja. Arheološko gradivo njenih najzgodnejših stopenj kaže, da je nastala kot zlitje lastnosti krajevne milogradske kulture (ki pripada starejšemu baltoslovanskemu jedru) in tuje, pomorjanske kulture zvončastih grobov (katere možni nosilci so Veneti), izpričane pa so tudi lastnosti skitske in germanske jastorfske kulture. Priselitev Venetov v južni del območja Baltoslovanov je verjeten vzrok za postopno oblikovanje novega ljudstva Slovanov, ki se je ločilo od predhodne baltoslovanske skupnosti. Na etnogenezo Slovanov so sicer poleg Venetov vplivala tudi germanska in iranska ljudstva.

Razmerje med Veneti in Slovani[uredi | uredi kodo]

Vzrok, zakaj so Germani Slovane od najzgodnejših stikov imenovali Veneti, gre iskati v dejstvu, da so ob selitvah na jugovzhod najprej prišli v kulturni stik z Veneti, nato pa so to ime prenesli na Slovane, ki so vsaj delno asimilirali Venete in kasneje poselili njihovo ozemlje. Slovani sicer sami sebe nikoli niso imenovali Veneti, temveč so jih tako imenovali zgolj njihovi germanski sosedje. Če drži domneva, da je etnonim Slovani izpeljan iz *slovo (beseda), potem so Slovani sami sebe razlikovali po tem, da je bil njihov jezik drugačen od sosednjih in zato temelj njihove identitete (Pleterski 1995: 540-541, 547-548).

Pisni viri[uredi | uredi kodo]

V pisnih virih se ime Veneti začne pojavljati v 1. stoletju n. št. Prvi ga omenja rimski pisec Plinij starejši v delu Historia naturalis (Liber IV: 96-97), ki navaja, da deželo Aeningio do reke Visle naseljujejo Sarmatski Venedi, Sciri in Hirri. Tacit v delu Germania (46) omenja Venede skupaj z ljudstvoma Peucini in Fenni, strokovnjaki pa (s pridržki) dopuščajo možnost umeščanja Tacitovih Venedov v območje zarubinske kulture. V 2. stoletju Venete z imenom Ouenedai omenja Ptolemej v delu De Geographia (III 5. 21.). Umešča jih ob Baltik, na območju zarubinske kulture pa so v njegovih pričevanjih omenjeni Stauanoi, kar je možno prepoznati kot prvo zgodovinsko omembo Slovanov (o pomislekih in nadaljnji literaturi glej Pleterski 1995: 547). Zgodovinski dokument Tabula Peutingeriana (2. do 4. stoletje pr. n. št.) ločeno omenja ljudstvi Venedi in Venadi Sarmatae; prvi so umeščeni blizu delte Donave, drugi pa severno od Karpatov, na območje južne Poljske (Pleterski 1995: 541, 547-548; Gołąb 1992: 287-290, 295-296).

Prvi vir, v katerem se venetsko ime izrecno nanaša na Slovane, je pričevanje gotskega pisca Jordanesa, ki leta 551 v delu Getica (30-35) omenja, da živi veliko ljudstvo Venethov, katerih ime se med različnimi rodovi in kraji spreminja, v glavnem pa se imenujejo Sclaveni in Anti. Jordanes navaja, da Sclaveni prebivajo od mesta Novietunum ob spodnji Donavi (danes Isaccea v Romuniji) in mursianskega jezera do Dnjestra in na severu do Visle, Anti, ki so najmočnejši med njimi, pa od Dnjestra do Dnjepra. Njegova pričevanja sovpadajo s časom, ko so Slovani vdirali na Balkan in v Grčijo. Širjenje Slovanov v tem obdobju izpričuje kompleks praške, penkivske in koločinske arheološke kulture (Mallory 1989: 76-78; glej tudi Jordanes: Getica 119).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gołąb, Zbigniew (1992). The Origins of the Slavs: A Linguist's view. Columbus: Slavica Publishers, 1992. ISBN 0-89357-231-4. (COBISS)
  • Jordanes: Iordanis de origine actibusque Getarum (Getica). Roma: Istituto storico italiano per il medio evo, 1991. ISSN 0392-1832. (COBISS)
  • Mallory, J. P. (1989). In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd, 1989 (Repr. 1992). ISBN 0-500-27616-1. (COBISS)
  • Pleterski, Andrej (1995). Model etnogeneze Slovanov na osnovi nekaterih novejših raziskav. V: Zgodovinski časopis 49, št. 4 (1995). ISSN 0350-5774. Str. 537-556 Ilustr. (COBISS)
  • Schenker, Alexander M. (1996): The Dawn of Slavic: An introduction to Slavic philology. New Haven, London: Yale University Press 74 stranski izvleček (pdf)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]