Argo (zvrst jezika)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Argó (argot v francoščini in španščini pomeni »sleng«) je jezik, ki ga različne skupine, npr. tatovi, uporabljajo, da njihovi pogovori ne bi bili razumljivi neznancem. Primer je papajščina, kjer se za vsak samoglasnik postavi še p in isti samoglasnik. Npr. namesto »Paprika je dozorela« bi rekli »Papapripikapa jepe dopozoporepelapa«.

Eden prvih, ki je poglobljeno preučeval argo, je bil francoski pisatelj Victor Hugo[1]. V svojem romanu Nesrečniki ga je opisal kot jezik teme in nesreče. Bruce Sterling je argo opredelil kot »namenoma hermetični jezik majhne klike znanja«.