Angelo Cerkvenik
Angelo Cerkvenik [angélo cérkvenik], slovenski dramatik, pripovednik, mladinski pisatelj in prevajalec, * 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana, Slovenija.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Rodil se je v Pazinu, sredi Istre na Hrvaškem, od koder je bila tudi njegova mati, oče pa je bil Slovenec, doma izpod Brkinov. Številčna družina je doma govorila slovensko, saj so živeli skoraj izključno v Sloveniji. V prvih štirih letih Angelovega življenja so se preselili kar štirikrat: Pazin – Trst – Jušići v Istri nad Opatijo – Ilirska Bistrica. V Trstu so imeli gostilno, ker je oče pustil davkarski poklic, in prav tako so jo imeli v Ilirski Bistrici. Tu jo je po očetovi smrti – Angelo je komaj začel hoditi v šolo – naprej vodila mati.
Popotništvo se je za Cerkvenika pravzaprav nadaljevalo tudi v času šolanja, čeprav je družina ostala v svojem kraju. Prva dva razreda je opravil v Trnovem v Ilirski Bistrici, naslednjih pet pa v Trstu. Tam je bil v oskrbi tam omožene polsestre. Odraščajočega fanta je močno privlačila mornarica, saj je imel željo videti čimveč sveta, ampak šolanje v Pulju je bilo predrago in ga mati ni zmogla. Odločili so se, da bo šel v gimnazijo v Pazin, kjer je za začetek lahko poceni bival pri stricu v okolici kraja. Od tam je moral do šole vsak dan prepešačiti 15 kilometrov. Potem je le dobil tedaj običajno posebno dijaško podporo in se je po prvem razredu preselil v samo mesto. V Pazinu je Angelo prebil sedem let (1907-1914). Šele takrat se je naučil srbohrvaško in v tem jeziku pisal tudi prvo prozo. Kot izredno aktiven gimnazijec je postal član literarno-glasbenega kluba in se povzpel do predsedniške časti v dijaškem društvu in do upravitelja njegovega literarnega lista. Maturo je zaradi začetka 1. svetovne vojne končal leto predčasno.
Po koncu vojne, ki jo je preživel na raznih frontah in je bil v njej dvakrat ranjen, se je Cerkvenik z drugimi člani družine preselil v Ljubljano. Kljub gimnazijski maturi v tistem času ni mogel nadaljevati študija, zato se je odločil za zaposlitev na železnici. Kot prometnik je začel delati na Koroškem, kasneje pa v Trbovljah. Nazadnje se je zaposlil v Ljubljani in Beogradu, kjer je delal kot referent pri železniški direkciji. Ljubljansko obdobje je bilo čas Cerkvenikove največje pisateljske in družbene dejavnosti. Ukvarjal se je z različnimi dejavnostmi: urejal je strokovno knjižnico, delal v železničarskem sindikatu, bil podpredsednik v centralnem odboru delavskega kulturnega društva Svoboda, deloval pri Cankarjevi družbi, ukvarjal pa se je tudi s kulturno publicistiko. Leta 1939 je odšel v Beograd in tam preživel 2. svetovno vojno. Od leta 1951 dalje pa je živel kot upokojenec v Ljubljani.
[uredi] Delo
Pisati je začel v gimnazijskih letih, njegovi prvi literarni poskusi pa so bili objavljeni v dijaškem glasilu Naprijed. Pesmi je pisal v slovenščini, prozo in prevode pa v hrvaščini.
Bil je angažiran pisatelj, saj je bil vedno tesno povezan s tekočim dogajanjem. Pisal je v pretežno ekspresionističnem duhu. Tako v dramah kot povestih je prikazoval življenje delavstva in njegovo izkoriščanje, posegel pa je tudi v prikazovanje razmer ob 1. svetovni vojni.
Po 2. svetovni vojni je sodeloval s kratkimi proznimi sestavki in prevodi iz srbohrvaške književnosti v Tovarišu, Obzorniku, Tedenski tribuni, Slovenskem izseljenskem koledarju, Pionirju, Cicibanu in drugod.
Njegovo pisateljsko delo je precej obsežno, toda po večini raztreseno po revijah in koledarjih Delavske knjižnjice, Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. To velja zlasti za drame, ki so bile skoraj vse uprizorjene. Prav zaradi te razpršenosti njegovih del ga slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko.
- Mladinsko delo
Največ uspeha je doživel s pisanjem za mladino. Osrednja tematika njegovih mladinskih povesti je svet živali.
Ovčar Runo (1937): Knjiga opisuje zvesto prijateljstvo med pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Pisatelj je s knjigo leta 1937 dobil nagrado Mladinske matice, 1969 so jo izbrali za mladinsko knjigo leta, postala pa je tudi del zbirke Zlata knjiga.
Sivi (1947): Zgodba govori o psu, ki odigra pomembno vlogo bojevnika proti Nemcem in je opora partizanom.
Medvedek s Križeve gorice (1956): Povest nam prikazuje požrtvovalno mladeničevo reševanje medvedjega mladiča iz ujetništva.
Markov beg (1961): Bridka pripoved o nasilju v slovenskem Primorju pod fašistično Italijo v začetku tridesetih let.
Medvedek s Kočne (1953): povest
Blisk' (1987): Zgodba o konjih in ljudeh.
[uredi] Bibliografija
- Proza
- Dramatika
- V kaverni, drama, 1924
- V vrtincu, drama, 1925
- Roka pravice, drama, 1927
- Očiščenje, tragedija, 1928
- Kdo je kriv?, drama, 1934
- Greh, drama
- Žrtev, drama
- Priredbe
- Poslednji dnevi človeka, po 2. delu Flammarionove povesti Konec sveta, 1931
- Mladinska dela
- Ovčar Runo, povest, 1937
- Sivi, povest, 1947
- Medvedek s Kočne, povest, 1953
- Medvedek s Križeve gorice, povest, 1956
- Markov beg, povest, 1961
- Blisk, povest, 1987
- Druga dela
- Maska
- Kres
- Naprej
- Pod lipo
- Ljubljanski zvon
- Ameriški družinski koledar
- Prosveta
[uredi] Psevdonimi
- Sel Catini, Peter Klemen itd.
[uredi] Viri in literatura
- Viri
- Cerkvenik, Angelo: Izbrana mladinska beseda - Angelo Cerkvenik (Kotnik, Stanko; Sedej, Danijela), Ljubljana, 1978
- Literatura
- Golob, Berta; Aljančič, Marko: Srce ustvarja, roka piše - srečanja z mladinskimi pisatelji, Ljubljana, 1983
- revija Otrok in knjiga (13-14), Maribor, 1981
[uredi] Glej tudi
 |
Ta biografski članek o književniku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
