Ananka (luna)

Ananka
Odkritje
Odkritelj	S. B. Nicholson
Datum odkritja	28. septembra 1951
Značilnosti tira
Periapsida	12.567.000 km
Apoapsida	29.063.500 km
Srednji polmer orbite	21.280.000 km
Izsrednost	0,24
Obhodna doba	610,45 d (1,680 a)
Povp. tirna hitrost	2,367 km/s
Naklon tira	148,89° (na ekliptiko); 149,9° (na Jupitrov ekvator)
Obkroža	Jupiter
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer	14 km
Površina	~2500 km²
Prostornina	~11.500 km³
Masa	3,0×1016 kg
Srednja gostota	2,6 g/cm³ (domnevno)
Površinska težnost	0,010 m/s2 (0.001 g)
Ubežna hitrost	~0,017 km/s
Albedo	0.04 (domnevno)
Temperatura	~124 K

Anánka (starogrško Ανάγκη, Anánke) je Jupitrov naravni satelit. Spada med nepravilne satelite z vzvratnim gibanjem. Je največja članica Anankine skupine Jupitrovih lun, ki krožijo okoli Jupitra v razdalji od 19,3 do 22,7 G m in imajo inklinacijo okoli 150°. Tej skupini daje tudi ime.

Luno Ananka je leta 1951 odkril Seth Barnes Nicholson na Observatoriju Mount Wilson. Ime je dobila leta 1975 po Ananki iz grške mitologije, ki je bila mati Adrasteje (oče je bil Zevs). Pred tem je bila luna znana kot Jupiter XII. V začetku so jo imenovali tudi Adrasteja, ki pa je danes druga Jupitrova luna. Luna Ananka ima polmer okoli 14 km in obkroža Jupiter v povprečni razdalji 21,280.000 km. Obkroži ga v 629 dneh 18 urah in 29 minutah po krožnici z veliko izsrednostjo (ekscentičnostjo), ki ima naklon tira okoli 150,7° (na ekliptiko) oziroma 149,9° (na Jupitrov ekvator)^[2]. Iz značilnosti tirnice predvidevajo, da je največji ostanek telesa, iz katerega je po razpadu nastala Anankina skupina (16 satelitov).

Njena gostota je ocenjena na 2,6 g/cm³, kar kaže, da je sestavljena iz kamnin.

V vidnem delu spektra izgleda nevtralna do svetlordeče barve. V infrardečem delu spektra je podobna asteroidom tipa P (imajo nizko odbojnost in rdečkast spekter, sestavljeni so iz silikatnih spojin in vode). Njen navidezni sij je 18,8 ^m.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 ^1,3 Jacobson, R. A. (2000). »The Orbits of Outer Jovian Satellites«. Astronomical Journal (v angleščini). Zv. 120. str. 2679–2686. doi:10.1086/316817.
↑ ^2,0 ^2,1 ^2,2 Sheppard, S. S., Jewitt, D. C., Porco, C.; Jupiter's Outer Satellites and Trojans, in Jupiter: The Planet, Satellites and Magnetosphere, edited by Fran Bagenal, Timothy E. Dowling, William B. McKinnon, Cambridge Planetary Science, Vol. 1, Cambridge, UK: Cambridge University Press, ISBN 0-521-81808-7, 2004, pp. 263-280

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

[Jacobson_2000-1] 1,0 ^1,1 ^1,2 ^1,3 Jacobson, R. A. (2000). »The Orbits of Outer Jovian Satellites«. Astronomical Journal (v angleščini). Zv. 120. str. 2679–2686. doi:10.1086/316817.

[SheppardJewittPorco2004-2] 2,0 ^2,1 ^2,2 Sheppard, S. S., Jewitt, D. C., Porco, C.; Jupiter's Outer Satellites and Trojans, in Jupiter: The Planet, Satellites and Magnetosphere, edited by Fran Bagenal, Timothy E. Dowling, William B. McKinnon, Cambridge Planetary Science, Vol. 1, Cambridge, UK: Cambridge University Press, ISBN 0-521-81808-7, 2004, pp. 263-280

[1]

[2]

p p u Jupitrovi naravni sateliti
Navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Jupitra. Začasna imena so zapisana ležeče.
Notranji (Amaltejina skupina)	Metida Adrasteja Amalteja Teba
Galilejevi sateliti	Jo Evropa Ganimed Kalisto
	Temisto
Himalijina skupina	Leda Himalija Liziteja Elara S/2000 J 11
	Karpo S/2003 J 12
Anankina skupina	Ananka Praksidika Harpalika Jokasta Evanta Tiona (jedro) Evporija S/2003 J 3 S/2003 J 18 Telksinoja Helika Ortozija S/2003 J 16 Hermipa Mnema S/2003 J 15 (obrobje)
Karmina skupina	S/2003 J 17 S/2003 J 10 Pasiteja Haldena Arha Isonoja Erinoma Kala Aitna Tajgeta S/2003 J 9 Karma S/2003 J 5 S/2003 J 19 Kalika Evkelada Kalihora
Pasifajina skupina	Evridoma S/2003 J 23 Hegemona Pasifaja Sponda Kilena Megaklita S/2003 J 4 Kaliroja Sinopa Avtonoja Aeda Kora
	S/2003 J 2
Jupitrovi obroči