Alessandro Vittoria

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Alessandro Vittoria upodobil Paolo Veronese
Nagrobni spomenik Alessandra Vittoria - San Zaccaria, Benetke

Alessandro Vittoria (1525–1608) je bil italijanski manieristični kipar beneške šole, »eden glavnih predstavnikov beneškega klasičnega sloga«[1] in tekmec Giambologni kot najpomembnejši kiparji poznega 16. stoletja v Italiji, ki je ustvaril dela, kot Oznanjenje (Art Institute of Chicago).[2]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vittoria se je rodil kot Alessandro Vittoria di Vigilio della Volpa v Trentu, v današnji severni Italiji, in je bil sin krojača. Vittoria se je šolal v ateljeju arhitekta in kiparja Jacopa Sansovina; bil je Tizianov sodobnik, katerega vpliv je mogoče zaznati v njegovih kompozicijah. Bil je virtuoz v terakoti, pogosto predstavljeni s pozlačenimi površinami, marmorjem in bronom. Kot na vse italijanske kiparje njegove generacije sta tudi na Vittoria vplival Michelangelo in florentinski manierist Bartolomeo Ammanati. Tesnina njegovih povezav pri projektih arhitektov Sansovina, Sanmichelija in Palladia, ki je delal s slikarji Tizianom, Tintorettom in Veronesejem,[3] ga je postavila neposredno med protagoniste sveta umetnosti v Benetkah poznega 16. stoletja.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Doprsni kip Marina Grimanija, po 1599, terakota z barvo (Walters Art Museum)

Vittoria se je najprej usposabljal v svojem rojstnem mestu Trentu, nato pa se je 25. julija 1543 preselil v Benetke, kjer je treniral in delal z Jacopom Sansovinom. Njegovo dolgo umetniško razmerje s Sansovinom je bilo burno. Po enem prepiru s Sansovinom se je preselil iz Benetk in delal v Vicenzi, kjer je sodeloval z Veronesejem pri okrasju vile Barbaro v Maserju (1560–62), preden se je vrnil. Mojstra sta skupaj delala pri velikih kiparskih naročilih do Sansovinove smrti. Vittoria je prevzel njegov studio in dokončal Sansovinova nedokončana naročila. Med njegovimi učenci sta bila Camillo Mariani in Andrea di Alessandro.

Vittoria se je 24. januarja 1563 pridružil Scuola Grande di San Marco in Accademia del Disegno v Firencah, ok. 1567.

Umrl je v Benetkah 27. maja 1608. Njegov grob z avtoportretnim doprsnim kipom je v cerkvi sv. Zaharije

Vittoria je znan po svojih klasičnih portretnih doprsnih kipih, žanru, ki pred njim v Benetkah komajda obstajal,[4] ter po medaljah in celopostavnih figurah, od katerih nekatere presegajo Sansovinovo Biblioteco Marciana.

Viri[uredi | uredi kodo]

Njegov dnevnik je pomemben vir za podrobnosti o njegovi karieri, tako kot njegova oporoka z dne 29. julija 1576.[5] Razstava v Trentu leta 1999 je obeležena v katalogu Andree Bacchija, Lie Camerlengo in Manfreda Leithe-Jasperja, »La Bellissima Maniera«: Alessandro Vittoria e la Scultura Veneta del Cinquecento (Trento 1999), ki je osnovno besedilo za njegove uvodne eseje. o Vittorijevi umetnosti in karieri, Manfred Leithe-Jasper; njegovi pokrovitelji, Thomas Martin; njegove povezave z beneškim slikarstvom, Stefano Tumidei; in Vittoriina vloga zbirateljice, Victorie Avery.

Gallery[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Federico Zeri and Elizabeth E, Gardner, Italian Paintings: Venetian School (Metropolitan Museum of Art) 1973, p. 87, Portrait of Alessandro Vittoria by Paolo Veronese, acc. no. 46.31 (on-line catalogue); the sculptor poses with a model of his Saint Sebastian for the Montefeltro altar in the Church of San Francesco della Vigna, Venice, of which small bronzes exist (e.g. Metropolitan Museum, acc. no. 40.24)
  2. Thomas Martin, Alessandro Vittoria and the Portrait Bust in Renaissance Venice: Remodelling Antiquity (Oxford University Press) 1998.
  3. Veronese's portrait with a model of his Saint Sebastian, ca 1570, is at the Metropolitan Museum of Art (On-line catalog).
  4. Martin 1998; there exists no adequate monograph on Vittoria or catalogue of his works
  5. Giuseppe Gerola, "Nuove documenti veneziani su Alessandro Vittoria" Atti del Reale Instituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti 84 (1925:349-50).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]