Aciklovir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aciclovir standard.svg
Aciklovir
Sistematično (IUPAC-) ime
2-amino-9-((2-hidroksietoksi)metil)-1H-purin-6(9H)-on
Identifikatorji
Številka CAS 59277-89-3
Oznaka ATC J05AB01 D06BB03 S01AD03
PubChem 2022
DrugBank APRD00567
Kemični podatki
Formula C8H11N5O3 
Mol. masa 225,21 g/mol
SMILES iskanje v eMolecules, PubChem
Sinonimi aciklogvanozin
Fizikalni podatki
Tališče 256.5 °C (494 °F)
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost 10–20 % (peroralno)
Vezava na beljakovine 9–33 %
Presnova z virusno timidin-kinazo
Razpolovni čas 2,2–20 ur
Izločanje skozi ledvice
Terapevtski podatki
Nosečnostna kategorija

B3 (Au), B (ZDA)

Način uporabe i.v., p.o., topično

Aciklovir je protivirusna učinkovina za zdravljenje okužb s herpesvirusi.

Za zdravljenje blažjih oblik labialnega herpesa se uporablja mazilo z aciklovirjem, pri hujših oblikah pa je na voljo tudi v obliki tablet in tudi injekcij. Pomembno je, da se zdravilo uporabi čim hitreje po nastopu simptomov, saj je kasneje v poteku bolezni učinkovina le malo učinkovita.

Aciklovir spada v skupino nukleozidnih analogov. Zavira razmnoževanje virusov.

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Aciklovir spada med tako imenovane antimetabolite, saj strukturno posnema naravni presnovek timidin, a deluje nasprotno od njega. V aktivni (fosforilirani) obliki zavira celično presnovo. Aciklovir se aktivira le v z virusom okuženi celici, kar je njegova prednost.

Retrovirusi, med katere spadajo herpesvirusi, prinesejo v gostiteljevo celico določene encime, ki omogočajo njihovo razmnoževanje. Dva od teh encimov sta timidin-kinaza in reverzna transkriptaza. Vloga timidin-kinaze je pripenjanje fosfatne skupine na timidin, ki se nahaja v gostiteljevi celici. Na ta način se timidin aktivira in nadalje ga uporablja reverzna transkriptaza, ki izgradi virusovo DNK. Če je v celici prisoten aciklovir, ga timidin-kinaza prepozna za timidin in ga fosforilira. Vendar je aktiviran aciklovir za sintezo virusove DNK neuporaben; pride do pretrganja verige novonastajujoče DNK in replikacija virusa se zaustavi.

Aciklovir spada torej med predzdravila - v telo se vnese v neaktivni obliki in šele timidin-kinaza ga aktivira.

Indikacije[uredi | uredi kodo]

Farmakokinetika[uredi | uredi kodo]

Aciklovir je zelo slabo topen v vodi in pri peroralni aplikaciji je absorpcija majhna - zato znaša biološka uporabnost aciklovirja le okoli 20 %. Po peroralni aplikaciji se najvišja koncentracija v plazmi doseže po 1-2 urah. Za doseganje višjih plazemskih koncentracij je potrebna intravenska aplikacija. V krvni plazmi je večina aciklovirja v prosti obliki, le okoli 30 % se ga veže na plazemske beljakovine. Razpolovna doba učinkovine znaša okoli 3 ure.

Aciklovir se aplicira tudi topično, in sicer pri herpesnih okužbah sluznic (genitalni in labialni herpes).

Možna je tudi preventivna uporaba, zlasti pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom, na primer pri zdravljenju z imunosupresivi.

Izločanje[uredi | uredi kodo]

Izločanje aciklovirja iz telesa poteka predvsem skozi ledvice, deloma s procesom glomerulne filtracije, deloma s tubularno sekrecijo. Pri višjih odmerkih lahko pride do poškodb ledvic, saj lahko aciklovir v ledvicah izkristalizira.

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Ker se lahko aciklovir vgradi v celično DNK, predstavlja mutageno snov. Zatorej se ne sme uporabljati med nosečnostjo. Vendar doslej teratogenost ali rakotvornost nista bili dokazani v nobenem primeru.

Najpogostejši neželeni učinek pri intravenski aplikaciji je draženje na mestu vbrizga, pri peroralni aplikaciji glavobol in pri topični aplikaciji draženje sluznice.