135 Herta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
135 Herta
Odkritje[1]
Odkritelj: Christian Heinrich Friedrich Peters
Datum odkritja: 18. februar 1874
Kategorija pritlikavih planetov: asteroidni pas
družina Nisa
Značilnosti tira[2]
Epoha 14. maj 2008 (JD 2454600,5)
Odsončje: 2,929 a.e.
Prisončje: 1,928 a.e.
Velika polos: 2,428 a.e.
Izsrednost: 0,205
Obhodna doba: 1382,31 dni
Srednja anomalija: 16,445°
Naklon tira: 2,305°
Dolžina dvižnega vozla: 343,843°
Argument prisončja: 339,920°
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 79,24 km[2]
Vrtilna doba: 8,40 h [3]
Albedo: 0,0615 geometrični albedo [2]
Spektralni tip: asteroid tipa M [4]
Absolutni izsev: 8,23

135 Herta (mednarodno ime 135 Hertha) je asteroid v glavnem asteroidnem pasu. Pripada asteroidni družini Nisa. Včasih so asteroidno družino Nisa imenovali tudi družina Herta.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Asteroid Herto je odkril Christian Heinrich Friedrich Peters 18. februarja 1874.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Asteroid Herta spada med asteroide tipa M. V družini, ki ji pripada, je večina asteroidov tipa F, kar daje slutiti, da je vsiljivec[5](asteroid, ki ob trku ni nastal iz istega starševskega telesa kot ostali člani družine). Spektroskopske analize kažejo, da ima na površini silikate in bi ga lahko tako uvstili med asteroide predvidenega novega tipa W [6]. (opazili so absorbcijsko črto pri 3 μm, kar pomeni prisotnost vode). Svetlobna krivulja kaže, da je asteroid Herta ploščato telo[3]. Radarska opazovanja pa so pokazala, da je Herta nekovinska[7]. Po odkritju so astronomi raziskovali lastnosti asteroida Herta. Že v letu 1904 je G. W. Hill opazil kratkotrajne spremembe svetlosti[8].

V letu 2000 so opazovali okultacijo Herte z zvezdo.

Spektralna razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Asteroid so prvotno uvrščali med asteroide tipa M. Leta 1996 so na Observetoriju Mauna Kea ugotovili, da je potrebno ta asteroid razvrstiti v neoi drugo skupino. Pojav absorbcijske črte pri 3 μ m kaže na to, da je površina hidratirana. Asteroid bi lahko uvrstili v poseben tip W (ali »vlažni tip M« – [wet = vlažni]) [9]. Ugotovili so tudi (Rivkin), da asteroid vsebuje od 0,14 do 0,27 % vode (masni delež), kar je nemogoče za telo v vesolju. V letu 2002 je Rivkin s sodelavci pri študiju dela spektra pri 0,7 μm, ki je povezan s hidratiranimi silikati, ugotovil, da je površina zelo neenakomerna.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Peters, C.A.F. (1874). "Observations of the Planet Hertha (135), made at the Litchfield Observatory of Hamilton College". Astronomische Nachrichten 84 (2001): 129. doi:10.1002/asna.18740840902. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Podatki pri JPL
  3. ^ 3,0 3,1 Torppa, J.; et al. (August 2003). "Shapes and rotational properties of thirty asteroids from photometric data". Icarus 164 (2): 346–383. doi:10.1016/S0019-1035(03)00146-5. 
  4. ^ Dotto, E.; et al. (October 1992). "M-type Asteroids: Rotational properties of 16 Objects". Astronomy and Astrophysics Supplement Series 95 (2): 195–211. 
  5. ^ Cellino, A.; Vincenzo, Z. (October 1993). "Asteroid 'clans': Super-families or multiple events?". Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy 57 (1-2): 34–37. 
  6. ^ Cellino, A.; et al. (August 2001). "The Puzzling Case of the Nysa–Polana Family". Icarus 152 (2): 225–237. doi:10.1006/icar.2001.6634. 
  7. ^ Shepard, M.K.; et al. (September 2006). "More Results from a Long-Term Radar Survey of M-Class Asteroids". Bulletin of the American Astronomical Society 38: 626. 
  8. ^ Hill, G.W. (March 1904). "Variability of (135) Hertha". Astronomical Journal 24 (557): 42. doi:10.1086/103543. 
  9. ^ Rivkin, A.S.; et al. (June 2000). "The Nature of M-Class Asteroids from 3-μm Observations". Icarus 145 (2): 351–368. doi:10.1006/icar.2000.6354. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]