Španska književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Španska književnost se je razvila v Španiji ali so jo pisali pesniki in pisatelji v španskih dialektih- riojano, aragonés, leonés. Pogosto špansko književnost povezujejo s kastiljščino, vender se je književnost v Španiji razvila tudi v katalonščini, baskovščini, galicijščini. Španska književnost je del romanskih književnosti, ki so se razvijale vzporedno. Iz španske književnosti so se kasneje razvile latinskoameriške književnosti.

Začetki španske književnosti v 12. stoletju[uredi | uredi kodo]

Odlomek iz rokopisa Pesmi o Cidu, najstarejše ohranjene španske ljudske pripovedne pesnitve

Za začetek španske književnosti velja rokopis junaške pesnitve Pesem o Cidu. Srednjeveška književnost se je razvila v treh družbenih krogih: v samostanih, na dvorih in med potujočimi igralci in pevci. V tem obdobju se v španiji oblikujejo tri literarne šole- mesteres: Mester de cleresia- v samostanih, Mester de cortesia- na dvorih in Mester de juglaria- potujoči pevci in igralci, ki so začeli z junaškimi pesnitvami, pesmi so posnemale francoske- Chansons de geste.

Razvoj španske književnosti v 13. in 14. stoletju[uredi | uredi kodo]

V 13. stoletju se je v Španiji močno razvilo pisanje Master de cleracia, to je bila pesniška zvrst, ki je opevala krščanske legende, življenje svetnikov in pisala klasične zgodbe. Vrednost tega pisanja je bila predvsem v didaktičnem prikazovanju vsebine. Glavni predstavnik te smeri pisanja je bil kastilski duhovnik in pesnik Gonzalo de Bereeo- (1197 - 1264), najbolj znan je postal po svojem delu- Čudeži naše gospe. Prvi roman se je razvil sredi 13. stoletja pod vplivom kralja Alfonsa X Modrega- (1221 - 1284). Pod njegovim vodstvom je nastala prva nacionalna zgodovina, prva splošna kronika, ki opisuje zgodovino Španije od stvarjenje sveta do konca kraljevine Alfonsovega očeta Fernanda. Temu delu je sledil razvoj španske proze, kjer je pomembno vlogo odigral tudi Alfonsov nečak Don Juan Manuel- (1282 - 1348) z deli: Grof Locanor, Knjiga stanov, Knjga viteza in oprode. Pomemben je tudi pisec-Juan Ruiz-ali Archipreste de Hite- (1283 - 1350) z delom Knjiga dobre ljubezni in Jorge Manrique- (1440 - 1479) z delom Pesmi po očetovi smrti ter Fernando de Rojas- (1479 - 1541) z romanom Posrednica.

Razvoj dramatike v 16. stoletju[uredi | uredi kodo]

Naslovnica prvega dela Cervantesovega Don Kihota (1605), romana, ki velja za prvi novodobni roman evropske književnosti

V drugi polovici 16.stoletja je z osebnostjo Lope de Vega- (1562 - 1635) in njegovim delom El castigo sin venganza- Kazen brez maščevanja, nastopilo novo obdobje zapisovanja dramskih tekstov v španski književnosti. Prekinil je s klasičnim pravilom o enotnosti, časa, prostora, dogajanja in stilistično združil tragično ter komično. To je pomenilo prenovitev dramske umetnosti. Svoje zamisli je predstavil v delu - Nova veščina v zlaganju komedij v današnjem času, izšlo je leta 1609. Zaradi svoje izredne domišljije in ustvarjalnosti si je pridobil vzdevek- Feniks domiselnosti. Med dramatiki tega časa izstopata še:

V pripovedništvu so se med drugimi literarnimi zvrstmi razvile še kronike, znano je delo pisatelja:

Zlata doba španske književnosti v 16. in 17. stoletju[uredi | uredi kodo]

Zlato dobo španske književnosti imenujemo obdobje v 16. in 17. stoletju, to je čas renesanse in baroka, ko je Španija dosegla svoj višek na kulturnem, umetniškem, gospodarskem in političnem področju. Mejnika tega obdobja sta izid Kastiljske slovnice Antonia de Nebrije- (1441 - 1522), izšla je leta 1492 ter smrt dramatika Calderona de la Barca- (1600 - 1681). To je čas vsestranskaga razcveta Španije in skokovitega razvoja španske književnosti, glasbe, vseh umetnosti in arhitekture. V tem času zaslovijo Univerze v Salamanki, Acalá de Henaresu in Sevilji. To je čas ko so v pesništvu zasloveli pisci:

V 17. stoletju sta prevladali dve estetski gibanji, Konceptizem in Kultizem. Najbolj znana predstavnika teh gibanj sta bila:

Konceptizem si je prizadeval za kar največjo sporočilnost z najskromnejšimi sredstvi, zato je pogosto uporabljal paradoks in elipso. Kultizem pa je oblikovno razširjal minimalna sporočila, zato je bila sintaksa zelo kompleksna, polna zapletenih okraskov branje pa težavno.

Romantika[uredi | uredi kodo]

Vpliv evropskih predromantikov, kot sta Goethe in Russeau, je povzročil pojav romantike v Španiji. Tu so se pojavili pesniki:

Pojavili so se tudi dramatiki:

Realizem[uredi | uredi kodo]

Realizem je v Španiji našel plodna tla, predvsem po zaslugi španskih pikaresknih romanih, ki so mu utrli pot. Vrhunec je realizem dosegel v drugi polovici 19. stoletja s pisatelji:

Španski realizm ni prevzel strogih meril Balzakove šole v Franciji. Ibañez je vpeljal tudi naturalistične vplive, vendar njegova dela ne uvajajo znanstvenosti, ne uporabljajo eksperimentalnosti kot je to pri francoskem pisatelju Zolaju. Tudi Ibañez je v svojih delih nastrojen proti konservativizmu in subverzivni državi.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]